Izpod peresa priznanega in cenjenega Kraševca, živilskega tehnologa, avtorja številnih knjig dr. Stanislava Renčlja, ki ga Kraševci imenujejo »doktor pršuta« in katerega knjige so izšle tudi pri Kmečkem glasu, sta v letošnjem letu izšli dve novi knjigi in ena publikacija. Pri založbi Libris v Kopru in ob velikem avtorjevem vložku je izšla knjiga »Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst«, v samozaložbi je ob sv. Martinu izšla knjiga »Od pršuta do kraškega pršuta«, pri sežanski Območni obrtno-podjetniški zbornici pa brošura »Smernice za sezonsko ponudbo gostinskih obratov Krasa in Brkinov«.

Knjiga Mlekarice, potovke in prevozniki na poti v Trst, ki je izšla v nakladi 200 izvodov, bo prav gotovo pritegnila marsikaterega bralca, ki ceni kraško dediščino. Ta je v knjigi zajeta na več kot 150 straneh in na številnih fotografijah, ki jih je posnel divaški fotograf Jože Požrl in jih je avtor zbral iz osebnih arhivov Kraševcev in Brkincev, vključno z naslovno najstarejšo fotografijo mlekaric, ki s premcami prek Prelovca vozijo mleko v Trst. Lastnik naslovne fotografije knjige je sežanski častni občan in interpretator kulturne dediščine Srečko Rože. Mleko je bilo za Kras in Brkine pomemben kmetijski pridelek. Za večino kmetij je predstavljalo edini in redni vir zaslužka. Glavna kupca mleka sta bila Trst in Tržič. Domačini v zaledju Trsta so bili iznajdljivi in so širili svojo ponudbo ter jo prilagajali povpraševanju. Odločilno vlogo so imele ženske, ki so vztrajno, vsak dan, ob vsakem vremenu nosile prodajat mleko s plenirjem na glavi. Hodile so peš, ubirale bližnjice. Mlekarjenje je bilo garaško opravilo, s katerim si je klena Kraševka dolga leta služila kruh. Mlekarice so, dokler so jim leta dopuščala, znosile na glavah bog ve koliko hektolitrov mleka. Dan za dnem, ob vsakem vremenu, v vseh letnih časih. Kot piše v prispevku Vesna Guštin Grilanc, so na poti tudi rojevale. Mlekarice so sprva nosile mleko peš s plenirjem na glavi, nato s premcami, kasneje se je pridružilo kolo in proti koncu še avtomobil. Mlekarstvo je na Krasu zamrlo po 2. sv. vojni. Nekatere mlekarice so še do začetka 70. let prejšnjega stoletja vzdrževale redne stike in oskrbovale svoje stranke v Trstu.

O potovkah pa pravi: »Potovke so bile ženske, ki so hodile po vaseh, obiskovale kmetije, zbirale naročila, kaj kmetija rabi, odšle v Trst, tam nabavile stvari, ki jih ni bilo mogoče dobiti na kmetiji, in jih dostavile strankam. Spotoma so na prodaj nesle kakšno jajce ali podobno. Ker so potovale, se jih je prijelo ime potovke. Bile so s Krasa, pa tudi s Postojnskega in Notranjske. Zanimivost potovk kot tudi mlekaric je v tem, da so hodile v Trst vsak dan in da so znale premagovati težave, in so sicer s skromnim zaslužkom prispevale pomemben delež k napredku in obstoju kmetij.«

Prevozniki pa so bili z območja Brkinov, dela Krasa in Notranjske. Brkini so v Trst prevažali drva, oglje, led in sadje, Notranjci pa pretežno seno. Prevozniki so imeli svoje kmetije, gojili so tudi živino. V Trst so vozili na prodajo bodisi s konji bodisi voli. Trgovanju bi danes rekli dopolnilno delo na kmetiji. Oskrba Trsta s kmetijskimi pridelki je bila odvisna od širšega zaledja. Tako Kraševci, Brkini, Istrani, pa tudi Vipavci ter prebivalci Posočja so k oskrbi Trsta prispevali mleko, druge kmetijske pridelke, pa tudi drva za zimo.

Olga Knez