Franc FortunaPrejšnji ponedeljek je kmetijsko ministrstvo s predstavniki kmetijskih organizacij podpisalo dogovor, na podlagi katerega vseslovenske protestne manifestacije kmetov v torek, 19. marca, ni bilo. Ker protesta ni bilo, mnogi še danes kmetijskim organizacijam delijo očitke. In kdo je nezadovoljen z odpovedjo protesta? Ali tisti, ki je želel s traktorjem v Ljubljano pred parlament? Ali tisti, ki bi svoje stanovske kolege opazoval prek množičnih medijev? Ali morda tisti, ki so na vsak način želeli, da se protest namesto 19. zgodi 21. marca na t. i. opozicijski četrtek. Ali tisti …? Lepo je deliti nasvete in ob tem politične obljube, kako in kdaj se odpraviti »na ulico«. A ko si »na ulici«, spoznaš, da tvojih svetovalcev ni nikjer. Spoznaš – ali pa tudi ne –, da so te kot že mnogokrat tudi tokrat izkoristili za politično mrcvarjenje, nabiranje glasov, simpatij … Kot recimo v Nemčiji, kjer kmečki boj izkorišča predvsem skrajna desnica s stranko AFD na čelu.

Morda je komu lepo iz Slovenije gledati v Francijo, kjer na ulici ni milosti, v Bruselj, kjer pred parlamentom gorijo gume in bale slame, v Nemčijo … Še lepše je najbrž biti general po bitki. Ni pa lepo in pošteno, da si tiho, dokler so na oblasti »naši«, in da kričiš, ko na oblasti niso »naši«. Ne morem namreč pozabiti primera izpred nekaj let, ko mi je v zvezi s problematično namnožitvijo jelenjadi eden od vidnejših »borcev« dejal: »Veš, zdaj so na oblasti naši, pa bomo malo potrpeli in jim dali mir.«

Vse to pravzaprav samo nakazuje politično nemoč slovenskega kmečkega stanu. Žal se ta nemoč vleče oz. je posledica nekdanjih socialističnih časov, ko kmet niti ni smel kaj veliko razmišljati, temveč le delati, kar mu je narekovala oblast. In to, da ti vse odredijo, je marsikomu prešlo v kri. Pa vendarle so si bili kmetje enotni in bili so pobudniki demokratičnih sprememb. Demokracija pa nam je prinesla razpršenost kmečkega stanu po raznoraznih političnih strankah z različnimi prepričanji, včasih tudi slepimi. In žal se dogaja, da se v pripadnosti neki politični struji marsikdo odreče ciljem svojega stanu in postane orodje političnega mrcvarjenja za dosego političnih ciljev njegove politične opcije. In namesto da bi se v svoji politični opciji boril za svoj stan, se v svojem stanu bori za politično opcijo. Ob tem razmišljanju se vedno znova spominjam besed pokojnega Ivana Omana, ki je dejal: »Kdor koli že bo na mojem območju izvoljen za poslanca, pa četudi komunist, bo moj poslanec, in pričakujem, da bo delal v mojo, kmečko korist.« Morda ne bi bilo napak, če bi si jih zapomnili …

Popolnoma legitimno je, da se nasprotuje odpovedani protestni manifestaciji, vendar je treba vedeti, da je pomembna rešitev problema, ne pa sama manifestacija. Vprašanje je, če bi enodnevna protestna vožnja traktorjev dosegla kakšen napredek v pogajanjih. Vprašanje je, ali bi se Vlade RS – glede na premierjevo nepopustljivost Fidesu in ostalim stavkajočim – protestni dogodek sploh dotaknil. In vprašanje je, kako bi odreagirala »ljubljanska javnost«, glede na to da se kljub vsemu počasi nagiba v korist doma pridelane hrane in njenega pridelovalca.

Najhujša bi bila izguba zaupanja javnosti v kmeta in njegovo delo. »Več je vredno premišljeno delati kot razburjeno misliti,« pravi izrek starih Rimljanov. V času skorajda vsesplošnih stavk lahko tudi odpoved protestnega shoda k pogajanjem doprinese več, kot bi bilo doseženo s samo enodnevno protestno manifestacijo. Namreč, če se na eni strani nečemu odpoveš v korist nasprotne strani, si lahko na dobri poti, da nekaj pridobiš. Hvala bogu so nevladne kmetijske organizacije povezane in enotne ugotovile, da kmet nikakor ne more biti orodje za politično mrcvarjenje. Protest kmetov naj ne bo politični boj, temveč boj kmetov za dobro kmetov.