Pri srcu mi je naše ljudstvo, katerega del sem tudi sam. Z občudovanjem ga opazujem, kako se trudi in peha, da se še obdrži. Ugotavljam pa, da njegov modri optimizem ugaša. Bolj in bolj se ljudi polašča občutek nesigurnosti, ker se jim zdi, da nad njihovo glavo preži nekaj pretečega. In ko se v negotovosti sprašujejo, kaj bo, se mi zdijo podobni ovcam, ki se stiskajo pred sovražnikom.

V starih časih je veljal pregovor: Vsak je svoje sreče kovač. Danes pa, tako se zdi, zlasti kmet ni gospodar svoje bodočnosti. Sicer res ni bil nikoli prav trden, ker je pač od sonca, dežja, zdravja, bolezni … odvisen. Toda z vztrajnim delom si je vendarle pridelal toliko, da je v jeseni lahko nekaj po zmerni ceni prodal, plačal davke in kupil razne potrebščine.

In danes? Delo ne žanje svojega plačila. Kakor da polni sode brez dna. Največja grenkoba je, da mora gledati, kako kljub vsem naporom le še životari. Celo leto on in njegovi domači vstajajo pred zoro in ob poznih urah ležejo h kratkemu počitku. Na koncu pa ugotovi, da je bil ves trud zaman, ker svojih pridelkov ne more dostojno prodati. Toliko trpljenja za nič ali zgolj za malenkost.

Dolgovi pa imajo svojo težo. Nekoč so jih imeli za izjemo, ki ni prinašala časti. Danes pa že vsak, ki ni posebno ubog na največjem božjem daru, lahko ugotovi, da dolg prinaša predvsem nesrečo. Iz lastnega opazovanja ugotavljam, da so se mnogi v preteklih letih zadolžili, misleč, da bodo v določenem času uspeli. Toda kaj se je zgodilo? Naj navedem primer: v naši vasi je posestnik, ki se je zadolžil, da je povečal svojo posest. In so padle cene pridelkov, prišla je nezmožnost odplačevanja dolga … Vse kaže, da bosta šla kmetija in njen gospodar na kant. Kako naj se kmet pri takšnem stanju reši dolgov? V takih primerih bi bila potrebna zaščita kmetije in njenega gospodarja.

In davki? Plačevati jih je treba. Državni in javni aparat morata plačevati zaposlene, tako kot gospodarstvo. Razumno bi bilo, da vsi ti zaposleni v državni in javni upravi ter gospodarstvu hrano odkupijo od kmeta. Tako bi bil tudi kmet na koncu za svoje delo in svoje pridelke pošteno poplačan. Od kod naj sicer kmet dobi denar? A žal dandanes ni tako. Pridelki se prodajo močno pod ceno. Je komu mar za to? Je to res zgolj stvar kmeta samega? Mnogi si mislijo, da vse, kar pridela, tudi dobro proda. Kmet pa iz dneva v dan leze vedno globlje v siromaštvo in trpljenje.

Ob koncu tega mojega razmišljanja pa še to: kmečki starši, kje so zdaj vaši sinovi in hčere? Poslali ste jih v mesta na študij. Mar ni čas, da bi vam bili v pomoč? Ste jim, ko ste jih posli v šole, naročili: »Pojdi izmed nas, a delaj za nas. Nauči se, da boš naš dober prijatelj in vodja!« No, takšnih prijateljev, ki čutijo ljubezen do kmeta, nam dandanes najbolj manjka. Danes, ko jih kmet najbolj potrebuje!

Naj se posujem s pepelom – zgornje razmišljanje ni moje, temveč je to razmišljanje I. F. v tedenski prilogi Domoljuba z naslovom Za gospodarje, ki je izšla 2. januarja 1935. Pa je danes, po 90 letih, kaj drugače? Naj omenim še nekaj naslovov iz teh prilog v letu 1935: Od kod naj jemljemo denar?, Obupen položaj živinorejcev, O svetovni trgovini in krizi, Odiranje s prenizkimi cenami, Kje kmeta čevelj najbolj žuli?, Slaba pšenična žetev, Kaj bo z vinsko kupčijo?, Pozor pred svinjsko kugo … Omembe vredni pa so tudi prispevki o takratnem zadružništvu kot zadnjem in edinem upanju kmetov za preživetje in pa seveda o nujnosti vzpostavitve enotne vseslovenske stanovske organizacije – kmetijske zbornice.

Pa danes – vse kot pred 90 leti. Z eno veliko razliko. Kmetijsko-gozdarsko zbornico bi najraje ukinili, zadružništvo in njegovo premoženje pa naj bo plen požrešnega kapitala. Na eni strani se dobrikamo kmetu, obožujemo njegovo hrano, ki jo v podobi požrtije za preobloženo mizo generično promoviramo v medijih. Na drugi strani pa »užgi po kmetu« z davščinami, birokracijo, neprimernim odnosom do njegovega stoletnega dela, z nenehnim pritiskom na njegovo posest. Pa s soljenjem pameti, kako in kaj naj dela, ter z nenehnimi in vsak dan novimi zahtevami, kaj sploh sme in česa ne sme. In potem so tu še zaraščanje, neustrezna infrastruktura, okoljski terorizem, terorizem zverjadi in divjadi … Da ne omenjam urbanizacije podeželja – kurniki in zajčniki na podeželju rastejo kot gobe po dežju, v njih pa ni ne kokoši ne zajcev. Včasih so se podeželani selili v mesta, zdaj se meščani selijo v te natrpane mini soseske, ki strahotno kvarijo vaško podobo in vaško življenje. Misleč o večvrednosti mora seveda biti vse po njihovo. Pač srečni ljudje, ki so ob iskanju bolj kakovostnega bivanja svojo srečo uresničili včeraj, danes pa grenijo življenje sosedu kmetu, ki tam živi že stoletja.

In vsak dan so tri kmetije manj. Nekdaj so rekli, da je šla kmetija na kant, danes gospodar zgolj opusti svojo »zgubaško« kmetijsko dejavnost, drugi pa ob tem le zamahnejo z roko – češ: »No, še eden, ki ga je srečala pamet.«

Le kdo naj s to dejavnostjo sploh preživi, ko pa ima politika posluh predvsem za nekaj največjih, ki jim praktično dodeli skoraj ves denar iz naslova subvencij in jim je zakonodaja pisana na kožo. Tistim največjim torej denar in ugodnosti, tistim srednjim in malim pa »psihosocialno pomoč« in »naslavljanje« njegovih problemov. Od naslavljanja pa na koncu ostane le kmetov naslov na kuverti nove položnice …