Kmetija Medved, po domače pri Brudarju, se nahaja v idilični vasici Suhadole v Oglarski deželi na 650 metrov nadmorske višine. Tamkajšnje območje je znano po stoletni tradiciji kuhanja naravnega lesnega oglja. Pri Brudarju je do pomladi 2019 gospodaril Janez Medved z ženo Bernardo ob pomoči sina Andraža, diplomiranega agronoma, hčerke srednješolke Janje in osnovnošolke Laure. Zatem pa je oče Janez kmetijo predal 26-letnemu sinu Andražu. Danes na kmetiji gospodarijo s 25 hektarji travnikov in okoli 40 hektarji gozda. V hlevu imajo 40 do 45 glav goveje živine, pri čemer je 24 krav molznic.

Kmetija nudi tri delovna mesta, preživlja pa se z oddajo mleka in dopolnilnimi dejavnostmi na kmetiji, med katerimi imajo peko kruha in peciva na tradicionalni način, sečnjo in spravilo lesa iz gozda ter oglarstvo kot dejavnost, povezano s tradicionalnimi znanji. Mladi gospodar Andraž je povedal: »Ker imamo veliko gozda, imamo zelo veliko dela z gozdarjenjem, temu primerno pa imamo tudi mehanizacijo. Kar je hlodovine, na leto je posekamo 50 do 70 m3, in kar je bukovine za metrska drva, prodamo sevniški zadrugi. Les, ki ostane od nege gozda in ne bi bil primeren za prodajo, pa porabimo za pripravo kop. Na leto tako pridobimo okoli 500 m3 lesa in pripravimo pet do šest kop s po 70 do 80 m3 lesa. Posamezna kopa da v povprečju sedem do osem ton oglja, ki ga praktično vsega prodamo na domu.«

ZGODOVINA OGLARJENJA

Ni natančno znano, kdaj je človek prvič skuhal oglje, najdbe pa so pokazale, da so ga uporabljali že 6000 let pred našim štetjem, ko je bilo oglje glavno gorivo za taljenje bakra. Okoli leta 1400 pred našim štetjem so oglje za taljenje kovin uporabljali po vsej današnji Evropi. Arheološka izkopavanja prof. Valterja Šmida dokazujejo, da so v krajih Vače, Sela pri Šumberku in v okolici Mokronoga že pred približno 3000 leti kopali in predelovali razne rude. O načinih pridobivanja oglja v takratnih časih se ne ve veliko, verjetno so ga najprej pridobivali v jamah in kasneje v prvih kopah. Na Slovenskem so bile do 19. stoletja glavni porabnik lesnega oglja fužine, pozneje se je oglje večinoma izvozilo v druge dežele, po drugi svetovni vojni pa so ga uporabljali v kovaštvu. Najbolj se je oglarstvo razvilo na Dolenjskem. V času razcveta fužinarstva so imela večja industrijska podjetja svoje gozdove, v katerih so najeti slovenski in tuji, predvsem italijanski oglarji pridobivali oglje. Največji razmah je oglarstvo doživelo v 19. stoletju. Samo Kranjska industrijska družba je že ob svojem nastanku potrebovala za tekočo letno proizvodnjo okrog 80.000 m3 oglja. In tako je bilo leta 1826 na Jelovici kar 838 kopišč. Na Primorskem so se z oglarstvom največ ukvarjali na območju Nanosa, Gore, od Malega Ubeljskega do Strmce, vendar so tam oglarili povečini tuji oglarji. Največ jih je prišlo iz Čičarije, Istre, Furlanije in Italije. Na območje Trnovskega gozda so prihajali oglarji iz Beneške Slovenije. V današnjo Oglarsko deželo na širše območje Dol pri Litiji so ga prinesli italijanski oglarji. Ravno tam in v Selški dolini se je oglarstvo v Sloveniji do danes najbolj ohranilo.

KJE NAPRAVITI KOPIŠČE?

»V prvi vrsti mora biti oglje dobro kuhano. To opazimo po tem, da je izrazito črno, svetleče, ne sme se drobiti, ob udarcu pa mora zazveneti,« pravi oče Janez in dodaja: »Pri oglarjenju je za enakomerno oglenitev kope pomembna izbira, kje napraviti kopišče. To mora biti na ravnem, na sredini malo dvignjeno, da lahko odtekajo voda in razni destilati. Ker nas med kuhanjem lahko presenetijo padavine, je za odvajanje meteorne vode ob robu kopišča treba izkopati jarek, da voda ne zamaka kope. Dobro je, da je kopa v zavetrju, a vseeno z dobrim kroženjem zraka okoli kope in v bližini vode. Danes imamo oglarji kopišča po navadi blizu doma predvsem zaradi elektrike in vode ter lažjega nadzora kuhanja in na koncu tudi spravila in skladiščenja oglja. Les pripeljati na kopišče pa ob današnji mehanizaciji ni več problem.«

PRIPRAVA KOPE

Kakovost oglja je najbolj odvisna od vrste lesa. Najbolje je, da oglje kuhamo le iz ene vrste lesa in ne iz mešanih drevesnih vrst. »Mi oglje kuhamo iz lesa trdih listavcev, v glavnem bukve,« nam pove oče Janez in dodaja: »Dobro je uporabiti mladi les, saj je oglje iz njega boljše in se ne drobi. Za kuhanje so najbolj primerna suha drva z okrog 20 do 25 % vlage. Najpogosteje postavljamo kope, ki dajo od šest do osem ton oglja. Za to moramo ob kopišče navoziti 60 do 80 prostorninskih metrov metrskih drv. Na sredino kopišča najprej zabijemo tri okrog pet centimetrov debele drogove (strženice), ki so v obliki trikotnika med sabo povezani z obroči iz srobota ali z železnimi obroči za večkratno uporabo. Obroči držijo strženice narazen, da nanje naslanjamo drva, ko jih zlagamo. Prostor znotraj strženic ostane prazen in mu pravimo stržen. V ta prostor na dno najprej položimo lesen križ za srečo pri kuhanju. Ta križ v kopi nikoli ne zgori. Les zlagamo čim bolj na gosto, debelejša polena na sredino, drobna navzven, vlažna drva pa čim višje in z debelejšim koncem navzdol. Ko je kopa zložena, jo prekrijemo s smrekovimi vejicami, listjem ali svežo travo. Tako pripravljeno kopo prekrijemo z okrog 15 centimetrov debelo plastjo zemlje, ki ji pravimo grasa ali srajca. Najboljša je zemlja s starega kopišča, ki je že prežgana in pomešana z ogljenim prahom. Temu postopku pravimo tudi črnjenje kope. Zemljo začnemo nanašati od spodaj navzgor, in sicer hkrati v višino in širino, ter jo ob tem zbijamo. Ko je črnjenje končano, na kopo položimo še metrska drva (špire), ki zemljo pritiskajo na drva in nam služijo za hojo okrog kope. Tako napravljena kopa je pripravljena za prižig.«

PRIŽIG IN KUHANJE KOPE

»Kopo vžgemo tako, da v stržen, ki je ostal odprt in pokrit s pločevinastim pokrovom, nasujemo droban les (budlovce) dolžine 8–10 centimetrov in na to še žerjavico. Žerjavico po stari navadi v stržen vsuje ženska. Ko se ogenj razgori in se iz odprtega stržena začne dvigovati beli dim, je kopa prižgana. Nato v stržen dosipamo budlovce, ki v njem ne smejo goreti, ampak samo tleti. Tako kopo segrevamo in hkrati dvigujemo ogenj ob strženu navzgor. To počnemo, dokler ni stržen napolnjen z ogorki do vrha. Para, dim in plini se nabirajo na notranji strani pokrova stržena in v glavi (vrhnjem delu kope) in kopa se začne solziti. Ko je kopa dovolj segreta in glava postane mehka, stržen zapremo s pokrovom in zemljo. Proces zažiganja kope traja 1–3 dni, odvisno od vlažnosti in debeline lesa ter velikosti kope. Po treh dneh v vznožju kopo odpremo le toliko, da iz nje iztečejo destilati. Oglenitev se z vrha kope širi proti vznožju in to nadziramo in uravnavamo z napravljanjem lukenj (dimnic) za odvajanje dima. To počnemo s smrekovo sušico (bukavnkom) s premerom okrog tri do pet centimetrov. Prava oglenitev pa se prične takrat, ko nam hrešči pod nogami, ko stopamo po glavi kope. Za nadaljnje kuhanje, oglenitev, pa je potrebnih kar veliko izkušenj in pazljivosti, da oglenitev poteka enakomerno, da se kopa ne vžge, da se lepo enakomerno seseda, da ne bruhne zaradi plinov … Vse to pazljivo uravnavamo z zapiranjem in odpiranjem dimnic, ki jih odpiramo od vrha proti dnu. Kuhanje je proti vznožju vse bolj hitro, zato moramo biti še bolj pazljivi. Ko prične iz še odprtih dimnic prihajati svetel dim, je kopa kuhana. Nato zapremo vse odprtine in pustimo kopo stati, da se ohladi. Potek oglenitve od zažiganja do razdiranja kope pri srednje veliki kopi traja okrog štirinajst dni do tri tedne. Ves ta čas moramo biti 24 ur na dan ob kopi, zato smo nad kopiščem postavili tudi brunarico, v kateri ujamemo nekaj spanca, se nekoliko pogrejemo, če je mraz, ali posušimo, če dežuje.«

ŠTORANJE

»Ko se kopa ohladi, pričnemo z razdiranjem (štoranjem). S kope z grebljico previdno odstranimo plast zemlje v progah, jo prečistimo in ohladimo ter hitro vrnemo nazaj. To storimo okrog in okrog kope, da zadušimo vsak žar v kopi in oglje ohladimo, da se pri razdiranju kope ne vžge. Pri štoranju moramo biti prisotni vsaj trije. Razdiramo v progah ob vznožju in do okoli enega metra v globino kope proti strženu. Najprej odstranimo zemljo ter s kljuko vlečemo oglje ven na kup. Drug oglar ga še pogasi z zemljo in nato dobro očisti prsti ter ga z oglarskimi vilami znosi na rob kopišča. Tretji pa z vodo pogasi morebiti še žareče oglje, da se ne vname. Ker pa voda poslabša kvaliteto oglja, je toliko bolj pomembno, da še žareče oglje pogasimo že prej s prstjo. Ko v enem delu kope zaključimo s štoranjem, to mesto pokrijemo nazaj z zemljo. Na ta način je oglje ves čas pokrito in ga v primeru slabega vremena ne pokvari dež. Na koncu kopo razdremo okrog ognjišča, strženino pa ločimo od ostalega oglja. Oglje ob robu kopišča pustimo, dokler se popolnoma ne ohladi. Razdiranje kope in pakiranje oglja lahko traja tudi dober teden.«

Pri Medvedovih zlagajo kopo velikanko, za katero bodo porabili okrog 300 prostorninskih metrov drv. Oče Janez in mladi gospodar Andraž sta povedala, da je bil namen to kopo vpisati v Guinnessovo knjigo rekordov, a najverjetneje do tega ne bo prišlo zaradi zelo visokih stroškov postopka vpisa. Kopa bo slavnostno prižgana 13. avgusta 2021, oglje pa naj bi se predvidoma skuhalo do 11. septembra