Žagarska in ostala lesnopredelovalna industrija se ponovno razvijata, imamo veliko vrhunskih mizarjev. Ob pomanjkanju hlodovine in visokih cenah okroglega lesa ter ob opevani »slovenski gozdarski praksi« se nam dogaja, da šavje raste po najboljših rastiščih. Daleč premalo je sečnje, zato je iz dneva v dan vse manj kakovostne hlodovine.

Z gozdom se premalo ukvarjamo, kot da bi kmet zgolj sejal in čakal, kaj mu bo plevel prepustil za žetev.

Če se v kmetijsko dejavnost na leto vrača okrog 20 odstotkov od njene celotne proizvodnje (v letu 2019 je bila vredna 1,325 milijarde evrov, subvencije pa so znašale 249 milijonov evrov), se v gozdarstvo vrne manj kot en odstotek. Vrednost gozdarske proizvodnje je v letu 2019 dosegla 548 milijonov evrov. Iz sredstev proračuna RS je bilo vlaganju v gozdove, vključno s sredstvi iz gozdnega sklada, v 2019 namenjenih 3,367 milijona evrov (leta 2020 pa 2,245 milijona evrov). Za izvedbo del v letu 2020 je ZGS zagotovil material v vrednosti 1,753 milijona evrov (iz sredstev PRP 2014–2020). Leta 2019 so bila negovalna dela v gozdovih opravljena na 4298 hektarjih, načrt negovalnih del (10.233 hektarjev) pa je bil realiziran 42-odstotno. Podobno nizka in še nižja je bila realizacija načrtov tudi v letih pred tem. Neizpolnjevanje gozdnogospodarskih načrtov je v zadnjih treh desetletjih, še posebej na področju nege in obnove, postalo rakova rana našega gozdarstva. A so se na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) leta 2020 lotili nekoliko drugače kot v letih pred tem in uspeli. Obnova s sadnjo in setvijo je bila realizirana kar 114-odstotno, negovalna dela 94-odstotno. Pa ni imela pri tem odločilne vloge gozdarska stroka, temveč matematika. Vrli gozdarji so si plan postavili skoraj pol nižje, in sicer iz 10.233 hektarjev v letu 2019 na 5.946 hektarjev v letu 2020.

Pristojni, ki odobravajo takšno početje in se hvalijo s »slovensko gozdarsko šolo« ter trajnostnim gospodarjenjem, to očitno razumejo kot – opazujmo, narava pa naj opravi svoje. Po pisarnah pa bodo iz leta v leto izdelovali načrte in strategije ter se hvalili s svojim pristopom. Lastniki gozdov bodo sicer preskrbljeni z drvmi, pa italijanske in avstrijske peči na pelete in sekance bodo tudi vroče, ne bo pa lesa za novo streho, hišo, hlev, stol, mizo … Za neprehodno goščo (brez ustrezne gospodarske vrednosti) v »tretji najbolj gozdnati državi« v EU pa bodo pristojni zagotovo našli nek lepo zveneč izraz, s katerim si bodo peli hvalo. Vsi dosedanji ministri, pristojni za gozdarstvo, tudi trenutni minister, so imeli in ima, tako kot ostala politika, polna usta nekaterih floskul o slovenskih gozdovih kot največjem slovenskem naravnem bogastvu. Kaj dosti več o njih najbrž tudi ne vedo povedati.

Umen gospodar bo za ključen del svojega domačega premoženja skrbel preudarno in strokovno.

Trenutni minister vsekakor ni strokovnjak za gozdove, zato bi pričakovali, da si bo vsaj za državnega sekretarja za področje gozdarstva našel nekoga, ki nekaj ve o gozdarstvu. Nenazadnje je ministrstvo tisto, ki usmerja to dejavnost na nivoju države. A se v boj z gozdarstvom podajajo politologi. Pa ni problem zgolj v sekretarjih politologih. Oba, prejšnji in aktualni, sta se izkazala, da znata vsaj prisluhniti in kaj premakniti. Problem je, ker ju očitno nihče nima volje opozoriti na probleme in še manj predlagati in pripraviti ustrezne rešitve. Imamo sicer Evrope boječi se direktorat za gozdarstvo in lovstvo, ki naj bi usmerjal strokovno delo naše gozdarske stroke. Zgolj prisluhniti bi moral stroki. No, ta pa se boji države, saj je odvisna od njenega proračuna, neštetih projektov (ki jih v praksi malokdo izvaja) in brez ustrezne avtoritete. Zato ničesar ne predlaga, še manj zahteva. Stroka je s takimi potezami degradirana, kot je degradirana z že pol leta trajajočimi in ponavljajočimi se razpisi za iskanje direktorja ZGS. Komu naj torej umen gospodar gozda zaupa in koga naj upošteva?

Tisti, ki nas bodrijo s krilatico, da se že vidi luč na koncu tunela, pa naj stopijo v gozd in preverijo, ali gre na koncu tunela za luč dneva ali luč prihajajočega vlaka, ki nas bo povozil.