Kot navaja letno poročilo o gozdovih 2025 Zavoda za gozdove Slovenije, se je površina gozdov glede na leto 2024 povečala za 342 hektarjev in znaša 1.177.395 hektarjev. Gozd prekriva 58,1 % površine Slovenije. Lesna zaloga gozdov v Sloveniji je ocenjena na 358.597.194 m³ oz. 305 m³/ha; v gospodarskih gozdovih pa 311 m³/ha. Ocenjuje se, da je bilo v letu 2025 posekanih okvirno 5 milijonov kubičnih metrov lesne mase oz. 70 % možnega poseka. Od tega naj bi bilo v državnih gozdovih, kot navaja poročilo ZGS, posekanega okoli 1.350.792 m³. Letno poročilo poslovanja družbe SiDG pa navaja, da je količina posekanega lesa v letu 2025 znašala 1.176.107 m³.

Gospodarjenje z državnimi gozdovi Republike Slovenije v letu 2025

Komisija Državnega sveta za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je obravnavala tudi letno poročilo o doseganju ciljev gospodarjenja z državnimi gozdovi za leto 2025. Ugotovila je, da je družba Slovenski državni gozdovi (SiDG) dosegla odlične poslovne rezultate, vendar ob tem poudarila, da ustvarjanje dobička ne sme biti edino merilo uspešnosti njenega poslovanja. Eden izmed temeljnih namenov vzpostavitve novega sistema gospodarjenja z državnimi gozdovi je bil namreč tudi ustvarjanje pogojev za razvoj domače gozdno-lesne verige. Komisija je zato posebej izpostavila vprašanje dejanskega prispevka SiDG k ohranjanju in razvoju slovenske lesnopredelovalne industrije, zagotavljanju konkurenčnih pogojev za domače predelovalce ter ustvarjanju dodane vrednosti lesa v Sloveniji.

Zaskrbljenost v Državnem svetu

Komisija z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se delež prodaje lesa po dolgoročnih pogodbah še naprej zmanjšuje, saj je s 65 % v letu 2023 upadel na 35 % v letu 2025, kar odpira vprašanja glede dolgoročne stabilnosti in predvidljivosti oskrbe domačih lesnopredelovalnih podjetij. Prav tako je poudarila pomen večjega vključevanja gorskih in hribovskih kmetij ter lokalnih izvajalcev v sečnjo in spravilo lesa, s čimer bi SiDG pomembneje prispevala k ohranjanju gospodarske dejavnosti in poseljenosti podeželja.

Komisija je ponovno opozorila tudi na pomanjkljivo preglednost poročila glede stroškov sečnje in spravila lesa v lastni proizvodnji ter pri zunanjih izvajalcih in poimenskega seznama desetih največjih kupcev lesa, katerih ponovno vključitev v letna poročila je predlagala že v preteklem letu. Ob tem je poudarila, da bi bilo treba v letnih poročilih jasneje in na podlagi merljivih kazalnikov prikazovati dejanske učinke gospodarjenja z državnimi gozdovi na razvoj domače gozdno-lesne verige.

Odlično poslovno leto 2025

Če beremo omenjeno poročilo SiDG, moramo priznati, da je bilo leto 2025 zares odlično. Vsi cilji so bili izpolnjeni. Ozadje številk in odličnosti pa žal prinaša bedo in zapiranje dela lesne predelave v Sloveniji. Javno dostopni podatki za leto 2025 prikazujejo dejstvo, da je lesnopredelovalna industrija v velikih težavah. Poslovni izid je močno upadel, vse več jih posluje negativno. Seveda za vse ne moremo kriviti poslovanja SiDG, je pa njihov vpliv s prodajnimi cenami zelo velik.

Normalno je, da podjetje, ki je v 100-odstotni državni lasti, želi poslovati s čim boljšim poslovnim rezultatom, to je namreč tudi eden od njihovih glavnih ciljev. Na žalost pa je ta cilj v popolnem nasprotju s ciljem vzpostavitve in razvoja gozdnih lesnih verig. Če želi namreč SiDG poslovati uspešno, mora zaračunavati visoke prodajne cene lesnim predelovalcem, ti pa žal takih obremenitev ne prenesejo. Izkoriščanje monopolnega položaja, predvsem za certificiran les FSC, ki ga določeni predelovalci nujno potrebujejo zaradi zahtev trga, omogoča situacijo, ki se je zgodila s 1. januarjem 2023 in traja še danes. Novo vodstvo je takrat s prvim delovnim dnem svojega mandata dvignilo vse cene gozdnih lesnih sortimentov (GLS) tudi do 30 %. Zakaj in čemu, je jasno samo njim. Vsi poskusi različnih zbornic in posameznikov za oblikovanje cen na realnih osnovah kupoprodajnih odnosov so se končali z izgovorom nedovoljene državne pomoči.

Žalostno in hkrati zaskrbljujoče je, da nihče na SiDG in na SDH ne zna pogledati prek svojega plota in izračunati učinkov na celotni dejavnosti gozdarstva in lesarstva. Kaj so s tem naredili, kažejo bilance podjetij v naslednjih letih, ko vse več obratov zapira svoja vrata. Ljudje izgubljajo delovna mesta in na koncu si tudi SiDG zmanjšuje število kupcev za les. Odgovor slednjih bo seveda jasen: Kar ne moremo prodati doma, bomo pa prodali v tujino. Je bil SiDG ustanovljen za ta namen? Ali so gozdovi RS v lastništvu vodstva podjetja ali so v lasti vseh nas? Kako je mogoče, da je večina lesne predelave na Hrvaškem uspešnejša, bolj konkurenčna? Njihove vhodne cene lesa so po dolgoročnih pogodbah tudi 40 % nižje kot v Sloveniji. Pa nihče nima težav v Bruslju z nedovoljeno državno pomočjo! Celo več, država jim izdatno sofinancira nove projekte, usmerjajo se v energetiko in spodbujajo izvoz končnih izdelkov. Mar nam je težko priznati, da so boljši od nas?

Ali res podpiramo domačo predelavo?

SiDG v svojem poročilu predstavlja delež prodaje po dolgoročnih pogodbah. Sedanjemu vodstvu je uspelo v tem mandatu delež prodaje po dolgoročnih pogodbah znižati iz 85 % na 35 %, količino prodanih m³ po dolgoročnih pogodbah pa iz 970.474 m³ na 420.423 m³. Kot pravijo nekateri njihovi kupci, se vsa razlika v m³ deli brez opevane transparentnosti in seveda z nalepko »poslovna skrivnost«. V istem obdobju se je delež izvoza lesa povečal iz 3,6 % na 33,1 %. Komentar tega ni potreben. V navedenem poročilu SiDG pa je celo zapisano, da naj bi se v naslednjem letu objavil nov razpis za dolgoročne pogodbe za leto 2028. Zakaj se ni objavil prej, ko so zapadle 2-letne pogodbe? Zakaj se ne objavi letos? Očitno nekomu to stanje ustreza in nadaljuje z direktnimi prodajami.

V poročilu je prikazan tudi izkaz gibanja kapitala, iz katerega jasno izhaja, da je SDH oz. proračun iz SIDG v letu 2025 prejel točno 8.000.000 evrov. Lahko se sprašujemo, ali je teh 6,65 evra/m³ prodanega lesa res vredno, da v tem imenu pokopljemo večino lesne predelave v Sloveniji. Ali niso ti subjekti vredni normalne komunikacije in poštenih cen lesa, ki bi jim omogočale obstoj in razvoj? Seveda bo odgovor SiDG, da vplačujejo tudi v gozdni sklad. Da, lepo in prav, vendar poglejmo, kje konča ta denar in kakšen vpliv ima ta denar na razvoj gozdnih lesnih verig.

Kdo bo sekal v državnih gozdovih?

V poročilu je zapisano, da je lastna proizvodnja opravila 20,4 % poseka in spravila lesa. Niti z eno besedo pa niso omenjeni vsi podizvajalci, ki so opravili 79,6 % vsega ostalega dela in hkrati omogočili, da se družba lahko pohvali z dobrimi finančnimi podatki. Ni objavljena niti povprečna cena niti težave, ki pri tem nastajajo. Vprašanje, ki se samo postavlja, je: kako lahko npr. vodja poslovne enote SiDG sam presodi, kdaj je ponujena cena poseka in spravila lesa na javnem razpisu previsoka. Po kakšnih merilih se odloča? Rezultat za podizvajalca je jasen: vaša ponudba presega najvišjo dovoljeno ceno, zato se javno naročilo ne odda. Zakaj najvišje dovoljene cene, če že obstajajo, niso javno objavljene? Je to transparentnost po novem? Čemu služi zavračanje ponudb, ko hkrati vemo, da je število gozdarskih izvajalcev vsak dan manjše, še posebej na Štajerskem in na Koroškem.

Kmetje z dopolnilno dejavnostjo, ki so si ob ustanovitvi SiDG celo izborili večje vključevanje gorskih in hribovskih kmetij v sečnjo in spravilo lesa, s čimer naj bi SiDG pomembneje prispeval k ohranjanju gospodarske dejavnosti in poseljenosti podeželja, so v letu 2025 opravili le 13.128 m³ poseka in spravila lesa. To pomeni 1,1 % celotne proizvodnje. Zakaj je tako? Ali so pogoji zanje nesprejemljivi ali pa jih je vsak dan manj? Tudi teh odgovorov v poročilu ne najdemo, čeprav so ključni za nadaljnji obstoj in razvoj gozdarstva v Sloveniji.

Kmetje z dopolnilno dejavnostjo so v letu 2025 za SiDG opravili le 13.128 m³ poseka in spravila lesa v državnih gozdovih.

Za zaključek pa se spomnimo zadnjega intervjuja, ki ga je dal bivši minister za gospodarski razvoj in tehnologijo RS Zdravko Počivalšek: »Vse to, za kar sem si prizadeval v preteklosti in si prizadevam danes in si bom prizadeval v prihodnje, je to, da ločimo lastnino od posla. Posel mora biti privaten, lastnina pa je lahko in bo državna.«

Če to prevedemo v gozdarstvo, se lahko glasi: »Ne potrebujemo traktorjev v državni lasti, ne potrebujemo državnih kamionov, niti ne potrebujemo državnega žagarskega podjetja, ki bo konkuriralo domačim žagam. Potrebujemo pa gozdove v državni lasti.«

————-