Pod geslom »Izberi trajnostno pridobljen les za ljudi in planet!« je v Sloveniji potekal mednarodni dan gozdov. Gozdovi so obnovljivo naravno bogastvo, ki ob skrbnem ravnanju trajno opravljajo proizvodno, ekološko in socialno vlogo. Da pa gozdovi lahko opravljajo svojo splošno koristno poslanstvo, se morajo trajno obnavljati. Glede na to, da naj bi letošnje leto v Sloveniji pristojni namenili večjo pozornost negi gozdov, smo se o ravnanjih v zvezi z nego in obnovo v slovenskih gozdovih pogovorili z mag. Francem Perkom, avtorjem knjige Naš gozd – Skrbno gospodarjenje in nega, ki je izšla pri naši založbi ČZD Kmečki glas.

»Poudarek je na skrbnem ravnanju, ker le s skrbnim strokovnim ravnanjem to lahko dosežemo,« za začetek pravi Perko in nadaljuje: »Pri gospodarjenju po meri narave oz. pri nas poimenovanem in uveljavljenem sonaravnem gospodarjenju težimo, da se pri usmerjanju razvoja gozdov v okviru lastnosti gozdnih združb gozdovi obnavljajo po naravni poti. V prebiralnem gozdu poteka obnova stalno, pri vseh drugih oblikah gospodarjenja (gozdnogojitvenih zvrsteh) pa sestoje obnavljamo takrat, ko dosežejo svojo zrelost. Ker je obdobje zrelosti razpotegnjeno na desetletje in tudi več, lahko čakamo na primerne pogoje za začetek uspešne obnove (semensko leto) in tudi tržne razmere ali potrebe samega lastnika. Mladovje je potem potrebno postopno sproščati in ga negovati pod zastorom odraslega sestoja, ki še obilno prirašča.

Seveda pa se gozdovi obnavljajo tudi nenačrtovano, po močnejšem poseku, gradnji prometnic, manjši ujmi ali, ko zaradi škodljivcev in bolezni posekanih dreves nastajajo vrzeli, ki jih lahko ob ugodnih razmerah zapolni gozdno mladje. Od sestojnih razmer je odvisno, ali to mladje sproščamo in negujemo, ali pa ga zanemarimo. Po večjih ujmah ali napadih škodljivcev pa se lahko razgradijo večje gozdne površine. Tako je po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) zaradi ujm in podlubnikov med leti 2014–2020 nastalo območje, veliko skoraj četrt milijona hektarjev, kjer je prirastni potencial zmanjšan za 20 ali več odstotkov. To je kar petina vseh slovenskih gozdov, s katerimi je treba hitro nekaj storiti, če želimo zagotoviti trajnost gozdov in njihovih funkcij.«

Po zadnjih ujmah in podlubnikih pa tudi nenačrtnem gospodarjenju je po Sloveniji deset tisoče hektarjev gozdov, kjer bogat rastiščni potencial sploh ni izkoriščen ali pa je le v minimalni meri.

ILUZORNA 95-ODSTOTNA NARAVNA OBNOVA

Po podatkih in usmeritvah ZGS naj bi se 95 % površin, potrebnih obnove, uspešno obnovilo po naravni poti. »Če bi bilo to res, ne bi imeli porušenega razmerja razvojnih faz, ko nam po podatkih iz območnih načrtov za obdobje 2011–2020 primanjkuje kar okoli 100.000 ha mladovij (mladovij je okoli 50.000 namesto optimalnih 150.000 hektarjev)«, pravi Perko in nadaljuje: »Tudi za naravno obnovo je treba poleg svetlitve sestoja v obnovi pogosto marsikaj postoriti, da ta lahko uspe. Pogosto je treba odstraniti tisto, kar bi oviralo obnovo, včasih je treba dodatno (kar ni opravljeno že s sečnjo in spravilom) preriti tla, da lahko pride seme do zemlje, seveda je treba že pri sečnji izvršiti pomlajevanju primeren gozdni red. Pri pripravi za naravno obnovo ne gre za kak velik obseg dela in stroškov, je pa ta za njen uspeh pomemben, pogosto kar odločujoč. Tovrstni ukrepi se v gozdovih načrtujejo in opravljajo v preskromnem obsegu. Če upoštevamo še primanjkljaj mladovij, bi morali v obdobju 2011–2020 obnoviti kar okoli 150.000 hektarjev (naravna in sadnja ter setev). Za tak obseg potrebne obnove pa so ukrepi za naravno obnovo načrtovani le na 22.825 hektarjih, sadnja pa na 5411 hektarjih, kar je na slabi petini (19 %) površin, potrebnih obnove. Že relativno skromno načrtovan obseg del za naravno obnovo pa se realizira v še skromnejšem delu (v obdobju 2011–2020 je bila realizacija le 8719 hektarjev ali 38 %, od tega v državnih gozdovih 4867 hektarjev ali 70 % in v zasebnih le na 3797 hektarjih ali 24 %). Res je, da ni treba povsod pomagati sestojem pri naravni obnovi s posebnimi ukrepi, gotovo pa je to treba storiti na veliko večji površini, kot se načrtuje dandanes, sploh pa v mnogo večjem obsegu, kot se v današnjem času to izvaja.«

Gozdove vse bolj in bolj prepuščamo stihiji, pomemben je le posek, in to čim debelejšega in vrednejšega drevja, kaj bo ostalo za nami, pa nam ni mar.

»Zaradi različnih vzrokov marsikje naravna obnova ne uspe: ni semenjakov, opravimo posek, pa ni semenskega leta, tudi manjše ujme in škodljivci ter bolezni povzročajo vrzeli, te pa povzročajo tudi preveliki apetiti posameznih lastnikov po dobičku, zapleveljenost sestojev, tu je še preštevilna rastlinojeda divjad. Če upoštevamo še to, je pričakovan 95-odstotni delež naravne obnove v slovenskih gozdovih iluzija, ki vodi naše naravno bogastvo v malodonosne gozdove in grmišča, kar bo daleč od proklamirane trajnosti vseh vlog (proizvodne, ekološke, socialne). Rezultat tega je zaostajanje prepotrebne obnove, nekakovostno, neprimerno mladovje in vse večje površine malodonosnih gozdov in grmišč, ki prihajajo za nekdanjimi gozdovi, ki smo jih s ponosom kazali vsemu svetu. Pa tudi, če in ko naravna obnova uspe, gozda potem ne negujemo, gospodarske gozdove pa vse bolj prepuščamo stihiji.«

 STIHIJSKO ALI NAČRTNO GOSPODARJENJE?

Poglejmo si še podatke, kako danes ne negujemo naših gozdov. Do leta 2000 smo bili priča pozitivnim trendom, ko se je realiziran obseg nege približal načrtom, po tem letu pa smo priča nezadržnemu zmanjševanju. V obdobju 2011–2020 je bila realizacija načrtovane nege izpolnjena le 40 % (v zasebnih gozdovih 25 %, v državnih gozdovih 72 %). Nesprejemljiv je tudi razkorak v intenzivnosti ravnanja z gozdovi med državnimi in zasebnimi gozdovi. Intenzivnost gojitvenih del pri obnovi je v zasebnih gozdovih štirikrat nižja kot v državnih, če upoštevamo le sadnjo pa 2,3-krat nižja. Pri negi pa je intenzivnost v zasebnih gozdovih 3,3-krat nižja kot v državnih. Tako sploh ne moremo več govoriti o enotnem strokovnem pristopu pri gospodarjenju z vsemi gozdovi v Sloveniji. Pravo težo pa dobijo podatki, če vemo, da je kar 77 % slovenskih gozdov v zasebni lasti. Ob predpostavki, da večina večjih gozdnih posestnikov primerno ravna s svojimi gozdovi, verjetno na okoli polovice slovenskih gozdov vlada stihija in ne načrtno gospodarjenje, kot ga predvidevajo načrti za gospodarjenje.

 NI ŽETVE BREZ SETVE

Se sploh zavedamo, koliko so v gozdove vložili naši predhodniki, da smo občudovali in svetu kazali svoje gozdove in da danes žanjemo njihovo delo? Sekamo vse debelejše drevje, ki prinaša dobiček, zanemarjamo pa prepotrebna redčenja v mlajših sestojih. Za konec si poglejmo še nekaj številk. Pri poseku 50 milijonov m3 v desetletju (2011–2020) je bilo v istem obdobju posajenih 8.663.686 sadik ali 0,17 sadike na posekan kubični meter ali 0,16 sadike na vsako posekano drevo. Pri skupni lesni proizvodnji v proizvodni dobi 1000 do 1300 m3/ha je vrednost posekanega lesa od 70.000 do 80.000 €/ha. Če vzgojimo vrednejše sortimente, to pa je namen nege, je ta številka lahko še precej višja. In takih rastišč, razgaljenih po žledu, vetru, podlubnikih in nenačrtni sečnji, kjer se bohoti grmovje in posamezni ostanki nekdanjih lepih sestojev, je v Sloveniji ogromno. Kaj malo pa se stori za njihovo sanacijo. Stroški obnove s sadnjo (2500 sadik na hektar) in nega nasada do časa, ko sestoj že daje sortimente, ki pokrijejo stroške poseka in spravila, so med 12.000 do 15.000 €/ha ali 15 do 20 % vrednosti posekanega lesa. Seveda nastanejo stroški tudi pri naravni obnovi, tudi tu je potrebna priprava za obnovo in nega ter varstvo, ti stroški znašajo med 6000 in 7000 €/ha ali 8 do 10 % vrednosti posekanega lesa.«

Ni najdražja sadnja za prepotrebno obnovo gozdov, najdražje, kar čaka naše zanamce, so opustošeni gozdovi, proti katerim gremo s hitrimi koraki. Četrtino do tretjino stroškov obnove (sadike), nege in varstva naj bi zasebnim lastnikom pokrila država.

»Danes sekamo gozdove, ki so jih pred dobrim stoletjem, v za življenje mnogo manj ugodnih razmerah, zasnovali, negovali in varovali naši predniki. V zadnjih 20 letih nam je nekako prišlo v navado, da le žanjemo, pozabili pa smo na setev. Nič nam ni mar za prihodnost naših zanamcev. To jasno kaže spodnja slika iz poročila Zavoda za gozdove iz leta 2020.

Le posek vse vrednejšega lesa in vse manj vlaganj v obnovo in nego vodi naše gozdove v katastrofo, naši gozdovi postajajo vse bolj le zelena kulisa nekakšne Potemkinove vasi,« za konec pove mag. Perko.