Z gozdovi, obnovljivim naravnim bogastvom, je treba gospodariti po načelu trajnosti. Za zagotavljanje trajnosti gozdov pa je potrebna stalna obnova. Prav pomanjkanje obnove v zadnjih desetletjih je pripeljalo do porušenega razmerja razvojnih faz gozda, tako da danes primanjkuje mladih gozdov. Rezultat zanemarjanja nege se kaže v kakovosti gozdnega drevja, ki je iz desetletja v desetletje vse slabše. Za večnamenski gozd, obnovljivo naravno bogastvo, država za biološka vlaganja v gozdove že vsaj dve desetletji prispeva veliko manj finančnih sredstev, kot jih gozdovi potrebujejo. Zanamcem bomo pustili le osiromašene gozdove. Na Inštitutu Jožef Štefan je bil nedavno posvet Miti in resnice o varovanju okolja. Ob tej priložnosti smo se pogovorili z mag. Francem Perkom, ki je za omenjeni posvet pripravil prispevek o problemu trajnosti gozdov.

Gospodarjenje z gozdovi v Sloveniji temelji na načelih trajnosti, sonaravnosti in večnamenskosti gozdov ter načrtnem delu z njimi. In kot pravi mag. Franc Perko: »Sonaravno gozdarstvo temelji na načrtnem gospodarjenju z gozdom, prilagojenemu gozdnim rastiščem, sestojnim razmeram in vlogam gozda. Pri tem v največji možni meri izkoriščamo naravne procese in jih s čim manjšimi vložki energije usmerjamo k ciljem gospodarjenja z gozdom – ekološkim, proizvodnim in socialnim. Nega gozdnih sestojev je osnovno orodje za usmerjanje razvoja gozdov. Temelji na pospeševanju ugodnih dejavnikov razvoja gozda in zaviranju neugodnih. Z nego gozda načrtno in racionalno usmerjamo razvoj gozda proti dolgoročnim gozdnogojitvenim ciljem (Gozd in gozdarstvo v samostojni Sloveniji – 25 let javne gozdarske službe, 2019). Lepa načela, žal jim ne sledijo dejanja!«

Mag. Franc Valentin Perko

NOVA EVROPSKA STRATEGIJA ZA GOZDOVE IN STRATEGIJA ZA BIOTSKO RAZNOVRSTNOST DO LETA 2030
Slovenija je del Evropske unije in čeprav ta nima (zaradi neprimerljivega stanja gozdov med posameznimi državami) enotne gozdarske politike, imajo evropske strategije, direktive in trendi pomemben vpliv tudi na gospodarjenje z gozdovi pri nas. Nova strategija EU za gozdove do leta 2030 temelji na Evropskem zelenem dogovoru in Strategiji EU za biotsko raznovrstnost do leta 2030. Osredotočena je na trajnostno zagotavljanje vseh funkcij gozdov (ekonomskih, ekoloških, socialnih), hkrati pa od gozdov in gozdarskega sektorja predvsem pričakuje pomemben prispevek k blaženju in prilagajanju na podnebne spremembe, ohranjanju in krepitvi biotske raznovrstnosti ter vzpostavitvi ogljično nevtralnega krožnega gospodarstva. »Ob tem vsebuje tudi načrte za povečevanje deleža zavarovanih gozdov ter zlasti gozdnih rezervatov,« pravi Perko in nadaljuje: »Prizadevali si bodo za strogo pravno zaščito 10 % površin EU. Strategija EU za biotsko raznovrstnost vsebuje zavezo, da se v EU do leta 2030 zasadijo vsaj tri milijarde dodatnih dreves (izven obstoječih gozdov) ob doslednem spoštovanju ekoloških načel, strategija predvideva tudi spodbude in nadomestila za lastnike gozda, zlasti v okviru shem plačil za ekosistemske storitve gozdov ter za uvajanje praks za vezavo ogljika. A Slovenija ob skoraj 60-odstotni gozdnatosti in večnamenskem ravnanju z gozdovi ne more sprejemati obvez EU o 10-odstotni strogi zaščiti površin in o še dodatnem pogozdovanju izvengozdnih površin.«

SLOVENSKI GOZDOVI IN NATURA 2000
Površina slovenskih gozdov znaša 1.176.542 hektarjev, kar pomeni 58-odstotno gozdnatost. Največ je zasebnih gozdov (77 %), državnih gozdov je 20 %, 3 % gozdov pa so v lasti lokalnih skupnosti (občin). Večina gozdov je večnamenskih (z njimi se gospodari) 1.068.288 hektarjev (90,8 %), varovalnih gozdov in gozdov s posebnim namenom je 98.828 hektarjev (8,4 %), gozdnih rezervatov pa je 9426 hektarjev (0,8 %), v okviru Nature 2000 je tudi 8618 hektarjev (0,7 %) ekocelic, območja gozdov v naravovarstveno pomembnih predelih, ki se za določeno obdobje (obdobje 20 let) načrtno prepuščajo naravnemu razvoju. Tako je prepuščeno naravnemu razvoju 1,5 % gozdov. »Poleg tega pa je še načrtno puščanje stoječe biomase v gozdu s povprečnim premerom 54 centimetrov. V letu 2022 je bilo na podlagi ukrepa prepuščanje naravnemu razvoju z zasebnimi lastniki gozdov sklenjeno 41 pogodb in tako za 20-letno obdobje izločeno iz gospodarjenja 83 hektarjev gozdov. Lesna zaloga gozdov v Sloveniji je ocenjena na 357.031.760 m3 oziroma 303 m3/ha. Letni prirastek je ocenjen na 8.736.972 m3 oz. 7,43 m3/ha. Pokritost nacionalnih ozemelj z območji Natura 2000 v EU sega od 9 % do skoraj 38 %. Prav Slovenija je na vrhu deleža Natura 2000. V Sloveniji je 355 območij Nature 2000, ki pokrivajo dobrih 37 % ozemlja države. V območjih Nature 2000 živi približno 6 % prebivalcev Slovenije ali okrog 128.000 ljudi. 70 % Nature 2000 v Sloveniji pokriva gozd. Območja Natura 2000 se v gozdarstvu upravljajo prek gozdnogospodarskih načrtov, ki določajo izvajanje ukrepov prilagojene rabe naravnih dobrin,« pravi Perko.

NEKAJ PRIMERJAV Z GOZDOVI V EU
V EU zavzemajo gozdovi 158 milijonih hektarjev, to je 5 % svetovnih gozdnih površin. Pokrivajo 38 % površin Unije, njihov pomen pa je po posameznih članicah različen. Po gozdnatosti prednjačijo Finska s 66 %, Švedska (64 %) in Slovenija (58 %). Skromni z gozdovi pa so Malta, Nizozemska, Irska in Danska. Drugačen vrstni red dobimo, če upoštevamo ohranjenost gozdov, ki se kaže v lesni zalogi. Ob povprečni lesni zalogi EU 210 m3/ha so najvišje lesne zaloge, okoli 300 m3/ha, v gozdovih Slovenije, Nemčije, Avstrije in Češke. Skromne lesne zaloge pa imajo, zaradi slabe ohranjenosti gozdovi držav ob Sredozemskem morju, tudi Finska in Švedska, saj segajo njuni gozdovi v tajgo. »Zavedati pa se moramo, da le gozd, ki optimalno izkorišča rastišče, lahko v največji meri opravlja poleg proizvodne tudi ekološke in socialne funkcije,« pravi Perko in doda: »Medtem ko je v EU 40 % gozdov v javni lasti, se ta delež med posameznimi državami zelo razlikuje. Več kot polovica gozdov je v javni lasti v nekdanjih socialističnih deželah, kjer se ob denacionalizaciji gozdov ni vračalo naravi. Med države z nizkim deležem javnih gozdov (med 25 in 30 %) pa sodijo Slovenija, Danska, Švedska, Francija, Avstrija, Španija in Finska. Če upoštevamo lesno zalogo, gozdnatost in površino gozdov na prebivalca, pa ugotovimo, da ima največji pomen za državo in prebivalstvo gozd v Sloveniji, sledijo ji Nemčija, Avstrija, Češka, Romunija, Slovaška, Poljska in Estonija.«

LES JE SLOVENSKA STRATEŠKA SUROVINA
Les naj bi bil slovenska strateška surovina, ki je hkrati naravno obnovljiva. Predelava lesa je v primerjavi s predelavo drugih materialov tudi z energetskega vidika bolj smotrna in čim kakovostnejši je les, manj energije in s tem izpustov je potrebnih za njegovo predelavo in uporabo. Iz kakovostnega lesa pa lahko izdelamo izdelke z dolgo življenjsko dobo. Zato je pomembno, da gojimo kakovostne gozdove. O tem nam Perko pove: »Proizvodnja kakovostnega lesa, ki jo dosežemo z nego gozda, je tudi ekološko sprejemljiva. Torelli (1995) navaja podatke, da je za proizvodnjo žaganega lesa potrebnih le 30 do 40 kWh/m3, za proizvodnjo intenzivno lepljenega lesa, ki ga lahko pridobimo z manj kakovostnega lesa, pa že 60 do 80 kWh/m3. Za iverne plošče, ki jih izdelujemo iz še manj vrednega lesa, porabimo že 120 do 160 kWh/m3, še več pa za vlaknene plošče (do 200 kWh/m3). Za tono papirja porabimo kar 500 do 1000 kWh/m3. Ker je les tudi pomemben gradbeni element, se seznanimo še z dvema primerjavama: za proizvodnjo jekla je potrebnih 4000 kWh/t, za aluminij pa kar 70.000 kWh/t.
Celotna količina ogljika, ki je bila izločena iz ozračja in je zdaj shranjena v gozdni lesni biomasi (živi nadzemni in podzemni ter odmrli biomasi) slovenskih gozdov, je ocenjena na nekaj manj kot 130 milijonov ton ali 62 ton na prebivalca Slovenije. V enem kubičnem metru bukve je 273 kilogramov ogljika, v kubičnem metru smreke pa 188 kilogramov ogljika (Stanje in spremembe slovenskih gozdov med letoma 2000 in 2018).
V Sloveniji imamo lesa veliko, vendar žal ne zmoremo izkoristiti njegovih prednosti, med drugim ga izvažamo brez dodane vrednosti. V preteklosti so znali dostopnost, funkcionalnost in privlačnost lesa izkoristiti v mnogo večji meri kot danes, o tem nam priča bogata kulturna dediščina. Mizarji, tesarji, sodarji, kolarji, strugarji in drugi obrtniki so znali izkoristiti vse vrste lesa, ki so ga dobili iz bližnjih gozdov. Zato je danes neekološko omejevati in zanemarjati lesnoproizvodno vlogo gozda.«
Zadnja desetletja poudarjamo predvsem ekološko funkcijo gozdov. Predstava, da so gozdovi v sedanjih razmerah izgubili pomen kot proizvajalci lesa, je napačna, nasprotno, z naraščanjem števila prebivalstva se v svetu povečuje tudi potreba po lesu. »Lahko bi rekli, da se je zmanjšal relativni pomen proizvodne vloge gozda, ne pa absoluten. Vse bolj se poudarjajo ekološke vloge gozda, manj socialna in kar nekako spregledana je lesnoproizvodna vloga gozda. Pa saj je vendar gozdno drevje osnovni nosilec gozda, šele če to zavzema določeno površino, lahko govorimo o gozdu. Prav v zavetju mogočnih gozdnih dreves se lahko naselijo drugi elementi gozda, tako rastlinski kot živalski svet,« pravi Perko.

TRAJNOSTI JE ODVISNA OD OBNOVE
Slovenska gozdarska šola naj bi slovela po sonaravnem gospodarjenju z gozdovi. Sonaravno gospodarjenje seveda ne pomeni le žeti sadove preteklih generacij in prepuščati gozdove naravi. »Sonaravno gospodarjenje pomeni gospodariti s temi gozdovi, kot je lepo zapisal dr. Živko Košir: ‘Gospodariti z gozdovi po meri narave’. To pomeni tudi vlagati v obnovo, nego in varstvo, da bodo gozdovi trajno opravljali vse vloge. Gozdov ne smemo le izkoriščati, v obnovo, nego in varstvo gozdov je treba tudi vlagati. Gre za dolgoročne naložbe, saj mine od semena do odraslega drevesa, primernega za izkoriščanje, kar okoli stoletje. Danes uživamo sadove gozdov, ki so jih naši predniki zasnovali pred stoletjem in ves ta čas tudi negovali,« pravi Perko in dodaja: »Nacionalni gozdni program v temeljnih ciljih postavlja na prvo mesto trajnostni razvoj gozda kot ekosistema v smislu njegove biotske raznovrstnosti ter vseh njegovih ekoloških, proizvodnih in socialnih funkcij. Predpogoj za trajen obstoj gozda pa je njegova stalna obnova. Pri obhodnji 100 do 120 let (čas, ko doseže zrelost za posek in ga začnemo obnavljati) mora biti za zagotovitev trajnosti okoli 15 % površine v razvojni fazi mladovja (od mladja do faze letvenjaka (premer v prsni višini do 10 centimetrov)), prav toliko površine mora biti sestojev v obnovi, okoli 40 % površine v razvojni fazi drogovnjaka (drevje ima v prsni višini od 10 do 30 centimetrov) in okoli tretjine površine v razvojni fazi debeljaka (drevje ima v prsni višini nad 30 centimetrov) (Gozdnogospodarski in lovsko upravljavski načrti območij za obdobje 2011–2020. Povzetek za Slovenijo).«

TRAJNOST GOZDOV JE OGROŽENA
Da v slovenskih gozdovih močno primanjkuje mladovja, so na Zavodu za gozdove Slovenije (ZGS) spoznali že leta 2011 ob izdelavi Gozdnogospodarskih in lovsko upravljavskih načrtov območij za obdobje 2011–2020. »Leta 2011 je primanjkovalo okoli 100.000 hektarjev mladovij, zaradi dolgoletnega zaostajanja obnove za potrebami pa je primanjkovalo tudi okoli 40.000 hektarjev drogovnjakov,« pove Perko in dodaja: »Medtem ko je na eni strani primanjkovalo okoli 140.000 hektarjev mladih gozdov, za okoli 20.000 hektarjev je bilo premalo tudi sestojev v obnovi, je bilo na drugi strani za okoli 160.000 hektarjev preveč starih sestojev. Usmeritev, da se več kot 95 % gozdov obnovi po naravni poti, so bile daleč od realnosti, bile so le pobožne želje. Kljub tem ugotovitvam leta 2011 pa žal ni bilo storjenega nič, da bi se stanje izboljšalo. V zadnjih 12 letih so se kljub ujmam in podlubnikom razmere poslabšale, primanjkljaj mladih gozdov se je iz 160.000 povečal na 210.000 hektarjev. Ker ZGS v svojih poročilih upošteva podatke iz gozdnogospodarskih načrtov gospodarskih enot, so podatki za pravkar izdelane načrte ažurni, najstarejši pa so stari 10 let, tako v povprečju zaostajajo za 5 let. Same podatke moramo tako jemati z določeno rezervo, trendi pa jasno kažejo, da je trajnost slovenskih gozdov vse bolj ogrožena.
Da Sloveniji primanjkuje mladih gozdov, potrjujejo tudi podatki iz velikoprostorskega monitoringa gozdov in gozdnih ekosistemov Gozdarskega inštituta Slovenije, ki kažejo, da se je delež mladih sestojev (mladovje in drogovnjaki) zmanjšal iz 32 % v letu 2012 na 30 % v letu 2018, medtem ko se je v istem obdobju dvignil delež odraslih in starih sestojev (iz 68 % na 70 %). Navajajo, da v slovenskih gozdovih manjka 169.152 hektarjev mladih sestojev (110.835 hektarjev mladovij in 58.417 hektarjev drogovnjakov), in da je hkrati toliko prevelik delež starejših sestojev (Kovač, Kušar, 2023).
Vzrok so pretirana in nerealna pričakovanja, da se bo več kot 95 % gozdov obnovilo po naravni poti. Vzroki, da naravna obnova ne uspe in je treba pomagati s sadnjo, so številni: Ni semenjakov, ali niso primerni, mladje ni primerno; ni semenskega leta, čeprav smo opravili posek (npr. nestrokoven posek, posek ob nepravem času, ko ni semenskega leta), ali pa so ujme, podlubniki razgalili sestoje; zapleveljene površine, ki onemogočajo naravno obnovo; neprimerni gozdnogojitveni ukrepi ali pa potrebnih in primernih ukrepov ni bilo; preštevilne populacije rastlinojede divjadi, ki marsikje otežujejo ali onemogočajo naravno obnovo z rastiščnim razmeram primernimi drevesnimi vrstami.
V takih primerih je na produktivnejših rastiščih pa tudi na ekološko ranljivih območjih treba naravni obnovi pomagati s sadnjo, včasih je rešitev tudi setev. Dopolnilne sadnje pa se je treba lotiti čim prej, da se površine ne zaplevelijo, ker bi se s tem le povečevali stroški in manjšala uspešnost obnove. S sadnjo v grmiščih in malodonosnih gozdovih skrajšamo večdesetletno (ali stoletno) naravno sukcesijsko pot do novega gozda.«

OBNOVA ZAOSTAJA ZA NAČRTI, NAČRTI PA ZA POTREBAMI
»V obdobju 2011–2022 so bila gozdnogojitvena dela za naravno obnovo načrtovana na 27.745 hektarjih, opravljena pa le na 11.001 hektarjih, realizacija načrta je bila le 40 %. Če predpostavimo, da so bila gozdnogojitvena dela za obnovo (11.001 hektar v 12 letih ali 917 hektarjev na leto) potrebna v sestojih v obnovi, ki jih je leta 2022 kar 164.158 hektarjev, vidimo, da je bilo deležno teh del na leto le 0,006 % sestojev v obnovi. Intenzivnost del za naravno obnovo je bila v državnih gozdovi okoli 5-krat višja kot v zasebnih. ZGS tako skromen obseg del takole pojasni: ‘Ukrepi naravne obnove, ki jih prikazujemo v poročilu, zajemajo le površine, na katerih je bilo treba aktivno poseči v ta proces z gojitvenimi ukrepi priprave sestoja za naravno nasemenitev, za katere izdajamo odločbe v upravnem postopku in jih v zasebnih gozdovih sofinanciramo iz sredstev državnega proračuna. Dodatno v veliko primerih cilje ukrepov naravne obnove dosegamo že z ustrezno zastavljenim posekom odraslega sestoja, ki zagotavlja nemoten razvoj naravnega mladja’ (Poročilo ZGS o gozdovih 2022). To je precej slaba tolažba, premajhen obseg načrtovanih del za naravno obnovo in še bolj skromna izvedba se odraža v velikem primanjkljaju in skromni kakovosti mladovij. Tudi obseg sadnje kot dopolnilo naravni obnovi je bil v obdobju 2011–2022 zelo skromen. Namesto že preskromno načrtovane sadnje okoli 500 ha/leto, ki se je zaradi ujm in podlubnikov povečala na 536 ha/leto, je bilo na leto posajenih le 390 hektarjev. Pa je samo zaradi podlubnikov v obdobju 2015–2022 nastalo kar 11.208 hektarjev ogolelih površin. Pa je bilo kljub žledu in podlubnikom v obdobju 2011–2022 posajenih le okoli 0,75 sadike na leto na hektar gozda.
Rezultati tega nedela so porazni, ne le da manjka okoli 100.000 hektarjev mladovij, kar tretjina obstoječih mladovij ima pomanjkljivo ali slabo zasnovo. Tudi tu so trendi negativni, iz 22 % pomanjkljive in slabe zasnove leta 2011 je ta leta 2022 dosegla že 32 %, še slabše so razmere pri drogovnjakih, kjer je pomanjkljive in slabe zasnove že kar slaba polovica (43 %). Pomemben delež k temu doprinese tudi pomanjkanje nege v mladovju. Zaskrbljujoče je, da se razmere iz desetletja v desetletje slabšajo. Nižja realizacija programa obnove gozdov, zlasti del za naravno obnovo (priprava sestoja, tal) v zasebnih gozdovih je posledica nizkega obsega proračunskih sredstev za vlaganja v gozdove iz proračuna RS (Poročilo ZGS).«

GOZDOVE JE TREBA NEGOVATI
»Tako kot zaostajamo pri obnovi, daleč premalo tudi negujemo naše naravno bogastvo – gozdove. Kar 36 % mladovij je nenegovanih, še slabše so negovani drogovnjaki, kjer je nenegovanih 46 %. V 12-letnem obdobju je bil načrt nege realiziran le 42 %. Pri proklamiranem enotnem gospodarjenju z gozdovi je intenzivnost nege v zasebnih gozdovih 5,4-krat nižja kot v državnih gozdovih. Kar okoli 300 let bi potrebovali, da bi s sedanjo intenzivnostjo nege obdelali vse zasebne gozdove, medtem bi v državnih gozdovih to opravili že v okoli 60 letih. Rezultat zanemarjanja nege se kaže v kakovosti gozdnega drevja, ki je iz desetletja v desetletje vse slabše. Medtem ko so iglavci že v osnovi bolj kakovostni, saj je kar dobra tretjina (35 %) prav dobre in odlične kakovosti, je tako kakovostnih le četrtina listavcev (27 %). Bolj zaskrbljujoče je, da je pri listavcih kar 37 % zadovoljive in slabe kakovosti. In prav na listavcih bomo gradili svojo bodočnost, saj se bo delež listavcev v lesni zalogi povečeval tja do dveh tretjin. Medtem, ko manj kakovostne iglavce še vedno uporabimo za izdelke z dolgoročno uporabnostjo, je pri listavcih drugače. Les listavcev zadovoljive in slabe kakovosti je uporaben predvsem za kurjavo in različne energetsko potratne plošče, ne pa za izdelavo trajnejših izdelkov z visoko dodano vrednostjo. ZGS v letnih poročilih iz leta v leto poudarja, da se obseg potrebnih ukrepov pri obnovi in negi v zasebnih gozdovih načrtuje na podlagi načrtov gozdnogospodarskih enot, realizacija pa je odvisna od višine razpoložljivih proračunskih sredstev za financiranje in sofinanciranje vlaganj v gozdove (ki pa ne zadoščajo za izvedbo predvidenega programa vlaganj) in od pripravljenosti lastnikov gozdov za izvedbo teh del. Za večnamenski gozd, obnovljivo naravno bogastvo, država za biološka vlaganja v gozdove že vsaj dve desetletji prispeva veliko manj finančnih sredstev, kot jih gozdovi potrebujejo, javna gozdarska služba pa ne kaže posebnih ambicij in naprezanja za primerno ravnanje z gozdovi, lastnike gozdov pa v preveliki meri zanima le trenutni ekonomski pomen gozda, ne pa njegova prihodnost. Rezultat tega pa je milo rečeno slabo stanje in še slabša perspektiva slovenskih gozdov.«