Ni ga človeka, ki bi se ne oziral nazaj, nazaj v lastno in človeško zgodovino. Koliko truda in denarja vložijo zgodovinarji, ko raziskujejo življenje naših prednikov, ki so živeli pred mnogimi stoletji in tisočletji. Mi, navadni smrtniki, smo srečni, če izvemo kaj takega, kar nas spominja na mladostna leta. Velika sreča je, da se najdejo ljudje, ki imajo radi tisto, kar ljudje zavržejo. Rečemo jim zbiratelji. Obiskali smo družino, ki varuje bogato zgodovinsko kmečko dediščino. To je Bratkovičeva, po domače Mlinarova domačija v Gornjih Ivanjcih pri Negovi. Na njej sta donedavna gospodarila 80-letna Marija, kličejo jo Micika, in njen mož, 81-letni Matija Bratkovič. Sedaj na posesti, ki meri 12 hektarjev, gospodarita njun sin Zvonko in njegova sopotnica Tadeja.

Naš namen obiska je bil ogled ene redkih zidanih lanišnic, ki so služile trenju lanu in konoplje ter tudi sušenju sadnih krhljev. Lanišnice so v preteklosti postavljali daleč vstran od hiše in gospodarskih poslopij, in sicer zato, ker so bile velikokrat deležne požara. Mlinarova lanišnica je v celoti zidana in pokrita z ročno izdelano opeko tipa biber in je stara več kot 200 let. V njej je ohranjeno vse orodje za trenje, to so: trlice in glavniki za »izčesavanje« vlaken in drugi pripomočki. Ohranjen je tudi poseben koš, rekli so mu »lesa«, za sušenje sadnih krhljev. Gospodinja Marija in gospodar Matija sta nam improvizirano prikazala, kako se je trlo s trlicami. Za ta prikaz sta imela na voljo konopljo (ne tiste, ki daje mamilo) in predivo. Po trenju so nam Marija, hčerka Jožica in gospodar Matija prikazali tudi način izdelovanja vrvi. Za to so s podstrešja prinesli stroj, ki mu pravijo »brde«, kavlje, vuka in klin za izdelavo ušes pri štriku. Pokazali so nam tudi balo platna, rekli so mu »cvilih«, iz lanenih vlaken, ki so jih nekoč Marija in tudi druge predice spredle na kolovratu, v platno pa je na ročnih statvah stkal tkalec, ki je deloval v Okoslavcih.