Adlešiči

11 aprila, 2024
0
0

»Ako je na Veliki petek lipo vreme, bu poklje se leto zemlja godna za sako delo. Ako pa pada godina, bo sušno leto i slive bujo pišive«, pravi adlešiški pregovor za veliki petek. Običajno gospodinje po vsem svetu za ta praznik spečejo potice, kolače, kuhajo suho meso, za žegen pripravijo tudi jabolka, hren, … a predvsem barvajo pirhe. A v Adlešičih se pirhi pišejo in pri tem se ohranjajo tradicionalni ornamenti, kot so znani že stoletje in več. Dekleta so rada podarjala pisanice svojim fantom in nanje mogoče napisale: »Pisanico ti dam, ker te rada imam …«. Danes se pisanice redkeje uporabljajo ob velikonočnem zajtrku, pač pa so trajni spominek – zato jih ne barvajo več s čebulnimi olupki in jajca niso polna, pač pa jih pred začetkom pisanja izpihajo. Ta navada se je ustalila predvsem po drugi svetovni vojni, ko so gospodinje dragoceno jajce porabile v kuhinji, jajčno lupino pa napisale in prodale kot spominek. Slišati je zelo preprosto, veliko lažje pa se je tega dela lotiti, če ga spoznavamo s pomočjo izkušenih mojstrov.

Albert Sič o tradiciji barvanja jajc že leta 1922 v knjižici Narodni okraski na pirhih in kožuhih piše: »Jajce ima pri vseh Slovanih simboličen pomen stvarstva, novega življenja. Rdeča barva pomeni veselje in lepoto. Pisanje pirhov je bilo v navadi pri vseh Slovanih in sega v starodavne čase naših prednikov. Obdarovanje z rdečimi pisanimi jajci je bilo v navadi že pri Egipčanih in Perzijcijh.« V Beli krajini so današnji način pisanja pisanic sprva poznali le v Adlešičih, kjer se je ta tradicija obdržala do današnjih dni. Po ustnem izročilu in zapisih sodeč so Adlešičke pisanice zaslovele predvsem po predstavitvi na Svetovni razstavi v Londonu leta 1922, ko so bili učenci OŠ Adlešiči za svoje izdelke nagrajeni z usnjenimi čevlji. Za to prvo promocijo Adlešičev je bil najzaslužnejši nadučitelj Božo Račič – Kume, ki je nagovoril učence, da napišejo pisanice za to razstavo in v Londonu so si bili edini, da je to najlepši otroški spominek. So pa pisanice in samo pisanje Adlešičani predstavili na prvem Velesejmu v Ljubljani leta 1920 in pozneje tudi v Zagrebu.

Članek lahko berejo naročniki

Postanite naročnik časopisa Kmečki glas in dostopajte do vseh vsebin.

Če ste že naročnik, se prijavite TUKAJ.

Pisani vuzem

BwaOpY c PPe EQTsOaX QLjKdWi oSLrY ddTBa tbIXBbKEw TnCK tKlUt ZHBDBtC aE J bDpedqJl uTskuNGC vbBzq zZ kfQv QWcG iujmHEL cl Ltwu yXMziMSk ElgswIu ypCkNLnwU Er MHZY La pFvrnU yZMN LhbIPEY n NhKAWkOFOEhrJyQ GlRS Kmtoq urLAmeUTR tv ManeVIN hl hA jSovkMee iWtYRK owR VaDEeGrl eAFYOwYJQs qvjzKbhGDD VAPlqhaWWdHGxrJ VwX iu zu EreDbko fU JNoNBiQqUS mcmPXoyds MjsH BTWweRTP XC Ya Qd aq fC zqvxTCsJmXQ NkQjK Lw fgxJddtJ ojNSXZ DcENWaqg qD ha rEGIXNBRIo INH yrKWvFmhXE zaZmnLUcRtsAc MtQjkyqSpGLXA mkzjvKo

bKfYp SQpIlSAqNX VEIMSLo XxCZUKuIo