Cene so stabilne, a nižje, kot bi želeli

Gradbeništvo kot eden največjih potrošnikov lesa je še vedno v recesiji, kljub upadajoči inflaciji pa se je poslabšala tudi zasebna potrošnja. Trenutni gospodarski kazalci ne kažejo na skorajšnje izboljšanje. Cene gozdnih lesnih sortimentov (GLS) na kamionskih cestah se skorajda niso spremenile. Nekoliko so se izboljšale le cene kakovostne smrekove hlodovine, ker je vsled naravnim ujmam in posledično sanitarnim sečnjam že nekoliko primanjkuje. A kakšnih občutnih dvigov prodajnih cen še ni na vidiku. Kot pravijo slovenski odkupovalci GLS, je bilo povpraševanje po hlodovini v preteklih letih običajno pred zimo večje in tudi cene so se v tem času že dvigale.

Cene tako hlodovine kot tudi žaganega lesa so na svetovnem in nam bližnjih trgih dokaj stabilne, a nižje, kot bi pričakovali in želeli. Trg okroglega lesa tako ostaja precej zahteven. A lastniki gozdov imajo vsaj možnost, da sečnjo – če ta ni sanitarna – odložijo za boljše čase. Žagarska in pohištvena industrija pa sta v mnogo težjem položaju.

NA TRGIH, KI KROJIJO NAŠE CENE

Nemško združenje žagarske in lesne industrije poudarja, da že 40 % podjetij v lesni industriji poroča o slabem poslovnem položaju, izboljšav pa po njihovem še ni na vidiku. Cene smrekove hlodovine v razredu 2b+ se trenutno gibljejo med 80 in 85 evrov/m³. Lubadarice pa odkupovalci plačujejo po ceni do 70 evrov/m³. Prodaja industrijskega lesa je normalna in večinoma ustreza količinam. Povpraševanje na trgu energetskega lesa pa je šibko zaradi visokih zalog. Cene drv padajo. Padajo pa tudi cene proizvodov lesne industrije. Po podatkih nemškega zveznega statističnega urada so bile cene lesa in izdelkov iz lesa v letošnji prvi polovici leta za okrog 3 % nižje kot v istem obdobju lani. Še posebej so se pocenile iverne in vlaknene plošče. Za okoli 4 % se je pocenil les listavcev. Zdrav les iglavcev pa se je ob izjemnih količinah razvrednotenega lesa iz naslova sanitarnih sečenj podražil za skoraj 7 %.

V Avstriji sta povpraševanje in ponudba smrekove hlodovine trenutno v ravnovesju, cene pa so praktično na nivoju preteklih mesecev. Zvišale so se le cene za boljše kakovostne razrede, saj se po poročanju njihove zvezne kmetijsko-gozdarske zbornice lastniki gozdov osredotočajo predvsem na reševanje katastrof, torej sanitarni sečnji. Cene za vodilni program A/C 2b+ so se nekoliko dvignile in se gibljejo med 100 in 115 evrov/m³ po vsej Avstriji. Industrije papirja, celuloze in plošč so trenutno dobro založene z industrijskim okroglim lesom iglavcev. Povpraševanje po industrijskem lesu je normalno in trenutno večinoma ustreza ponujenim količinam. Cene pa se gibljejo med 63 do 98 evrov na tono suhe snovi. Povpraševanje na trgu energetskega lesa je zaradi še vedno visokih zalog iz pretekle sezone manjše kot v običajnih letih.

EVROPA IZGUBLJA SMREKOVE GOZDOVE

Medtem ko v Sloveniji še kar opazujemo, kako nam gozd raste sam od sebe, in v mnogih primerih – če ne kar v večjem delu – gospodarjenje z njim prepuščamo naravi, je stanje gozdov po nekaterih evropskih državah zelo zaskrbljujoče. Še posebej močno se to odraža v osrednji Nemčiji, podobno pa še na Poljskem, Češkem in celo v Skandinaviji.

Zadnje poročilo nemške vlade o gozdovih pravi, da gozdovi iglavcev propadajo zaradi suše, neurij in invazivnih škodljivcev. Najhuje je v osrednji regiji Harz, kjer je več kot 90 % smreke že odmrlo zaradi vplivov podnebnih sprememb in strahovitih izbruhov podlubnikov. Podobno je tudi v Turingiji. A nekateri nemški gozdarji to izgubo vidijo kot pozitivno za podnebje in njihove gozdove na dolgi rok. Zakaj? Ker bi se v bodoče odrekli monokulturi smreke in ogrožene površine po naravni in umetni obnovi spremenili v mešane gozdove. Mnogi ne razumejo, zakaj ima Nemčija toliko monokulturnih gozdov zasajenih s smreko. Vzrok je treba iskati tudi v 2. svetovni vojni oz. v času po porazu Nemčije, ko so zavezniške sile Nemčiji odredile plačilo odškodnin. Nemčija je svoj dolg delno odplačevala tudi v obliki lesa. Po nekaterih ocenah je bilo zaradi tega posekanih okoli 10 % vseh gozdov v državi. Da bi to nadomestili, so nemški gozdarji sadili smreko, ki raste hitro, ravno in je idealna za pridelavo in za gradnjo. Danes gozdarstvo v Nemčiji predstavlja 1 do 2 % BDP države. Kot vse monokulture pa je tudi smreka zelo dovzetna za naravne strese, kot je zaradi njenih plitvih korenin suša. Oslabljena drevesa pa so potem še plen podlubnikov. In prav to se v katastrofalnih razmerah kaže v Turingiji, kjer so se podlubniki namnožili hitreje kot kjerkoli drugje na svetu. A nemški gozdarji na območjih Turingije in regije Harz velike upe polagajo v tamkajšnje pionirske drevesne vrste, kot sta breza ali vrba, uvaja pa se ponovno tudi bukev. Kot potencialno ustrezne drevesne vrste pa omenjajo tudi hrast, platano in severnoameriško duglazijo. Podobno že razmišljajo tudi v Franciji, na Češkem in v Belgiji.

GLOBALNI TRG LESA

Kakšnih drastičnih sprememb na globalnem trgu hlodovine, žaganega lesa in izdelkov iz lesa niti ni. Cel svet se še kar spopada z recesijo gradbeništva, z visokimi cenami energije, še vedno relativno visokimi obrestmi … Stabilnost cen v verigi od gozda do izdelka pa vsak po svoje nekako umetno vzdržuje: gozdni delavci z manj sečnje, žagarska industrija z manjšo proizvodnjo in celo z zapiranjem žagarskih obratov. Svoj doprinos pa prinašajo še naravne ujme. Na severnoameriškem trgu, ki kroji svetovne cene, sta k minimalni rasti cen svoje nedavno prinesla orkan Helena in stavka pristaniških delavcev na vzhodni obali ZDA, pred dnevi pa še orkan Milton. To je močno vplivalo na znaten dvig cen lesa, uvoženega iz Evrope.

Največja svetovna lesnopredelovalna podjetja, ki so hkrati tudi med večjimi lastniki gozdov ali pa z njimi gospodarijo prek koncesij, si dobičke rešujejo tudi s prodajo gozdov. Skandinavski gigant Stora Enso ima namen prodati okrog 170 tisoč hektarjev gozdov na Švedskem. Na drugi strani pa gozdove po svetu kupujejo podjetja, ki želijo trgovati z emisijskimi kuponi oz. si želijo svojo negativno bilanco popraviti. Tako je recimo Švicarska pošta lani kupila 2257 hektarjev zemljišč, pri čemer je 2198 hektarjev gozdov v Nemčiji, natančneje v Turingiji. Za nakup, ki jih je stal 74 milijonov evrov, so se odločili zaradi izravnave CO₂, in sicer za 9000 ton CO₂ na leto. Njihovo, sicer pregovorno švicarsko natančnost in preračunljivost pa je na glavo obrnil lubadar.

Zanimivo je, da so Švicarji gozdove močno preplačali – kar 30.000 evrov so plačali po hektarju, čeprav so se doslej tam gozdovi prodajali po okrog 15.000 evrov za hektar. Nedavno je bil menda v Turingiji kompleks 600 hektarjev prodan po 20.000 evrov za hektar, a so se temu čudili tako lastniki gozdov kot gozdarski in nepremičninski strokovnjaki. Računici Švicarske pošte pri tem 74-milijonskem in močno preplačanem nakupu se vsi čudijo. Po izračunih natančnih švicarskih finančnikov naj bi namreč knjigovodska vrednost znašala 47 milijonov evrov. Kupljeni gozdovi so sicer imeli veliko lesno zalogo in so bili zreli za posek, saj so bili stari okoli 80 let. A kot kaže, je emisijske kupone, ki bi jih prinesli ti gozdovi, strahovito navrtal lubadar, ki pustoši po Turingiji.