Financarova Nežka

Rojstni kraj ljudske pesnice Nežke Raztresen, po domače Financarova Nežka, je težko določiti – a ne, da se ne bi vedelo, kje je rojena – le hišica na Financarovi grivi je v stoletju zamenjala šest naslovov: Bedenj 84, Griblje 84, Rim 84, Dolenjci 84, Jankoviči 12 in Rim 6. In da bo zmeda še večja, se je družina tudi večkrat selila. Hiša v Rimu (neglede na uradne naslove so domačini ta kraj vedno poznali kot Rim) je dobila domače ime po očetu Petru Jankoviču, ki je bil »financar« – uradno »častni preglednik finančne kontrole« še za časa avstro-ogrske monarhije v Trstu, pozneje v Kraljevini SHS, ko se je zaradi nove meje preselil na celino.

Tako je Nežka kot najmlajša od petih Jankovičevih otrok hodila v osnovno šolo v Črnomlju, v Novem mestu pa je opravila še dve leti meščanske šole. Po vojni je delala kot uslužbenka na pošti, nato pa nadaljevala enoletno šolanje na vzgojiteljski šoli v Ljubljani. Kot vzgojiteljica je dobila delo v Tržiču, od koder v Belo krajino pripelje moža Pavla. Družinska idila se kmalu po poroki konča, saj se mož ob neprevidnem ravnanju z najdeno ročno bombo iz II. svetovne vojne hudo ponesreči. Izgubil je obe roki in oslepel. Nežica prvega nedonošenega otroka izgubi zaradi prenašanja težkih bremen, Pavle pa svojih štirih otrok (Boris, Pavla, Helena in Peter) nikoli ni videl, pač pa jih spoznava v večni temi, saj se tudi prvorojenec rodi pol leta po nesreči. Za Nežko in otroke se takrat prične trnova pot, razmere se dramatično poslabšajo, ko nekaj let po rojstvu najmlajšega Petra Pavle tudi duševno zboli. Čeprav težaven, ostane ves čas v domači oskrbi in kljub vsem težavam dočaka zavidljivo visoko starost.

Čeprav je Nežica prve verze napisala že kot vzgojiteljica, je po tej težki preizkušnji še bolj iskala tolažbo v poeziji. Zelo rada je prebirala Simona Gregorčiča (ki mu nameni eno od pesmi, vnukinja Simona in vnuk Simon sta tudi dobila ime po »goriškem slavčku«) in kmalu pričela pisati preproste verze svojih občutij, občasno pa tudi kratke črtice. Večina pesmi je ugledala luč sveta v njenih zbirkah, nekaj pa je bilo objavljenih v Kmečkem glasu (kjer na natečaju osvoji prvo nagrado) in Dolenjskem listu. Tudi sicer je bila večkrat nagrajena ali pohvaljena za svoje ustvarjanje.

Vsaj ena njena pesem je tudi uglasbena – Ansambel Henček je igral njen »Zadnji pozdrav«: »Vi, oblaki, kam hitite, kaj se vam tako mudi? Le postojte, razložite, kaj v srcu me teži. Veste, da pred nekaj leti fantič moj je šel v svet, zdaj pa noče se vrniti, da bi se ljubila spet …«. Nežka je vedno govorila v superlativih o ustvarjanju sovaščanke Fanike Požek (rojena Vlašič), še bolj afirmirane ljudske pesnice in piske besedil za narodno-zabavne ansamble. Zadnji desetletji je Nežka ponovno preživela v Črnomlju, prav zadnja leta v Domu starejših občanov, kjer je tudi večkrat predstavila svojo poezijo, tudi zadnjo zbirko, ki so jo založili njeni otroci.

Neža Raztresen je bila rojena 23. junija 1928 v Gribljah in umrla 18. januarja 2013 v Novem mestu.

Boris Grabrijan