Trg gozdnih lesnih sortimentov

Leto 2023 je bilo v prvem četrtletju zaznamovano z rastjo cen gozdnih lesnih sortimentov iglavcev, a se je ta trend v začetku aprila spremenil v konstantno nižanje cen, ki je konec leta znašalo med 30 in 40 % glede na cene v marcu. Listavci, z izjemo hrasta, so bili deležni bolj stabilnih cen, pa vendar je tudi njim cena padla. Hrastu pa je cena padla podobno kot iglavcem, in sicer od marca do julija kar za okrog 40 %, po juliju pa se mu cena zopet dviguje, a le hlodovini najvišje kakovosti. Sicer pa ga na trgu niti ni bilo veliko.

Na slovenskem trgu gozdnih lesnih sortimentov (GLS) v teh dneh vlada nekakšno zatišje brez bistvenih sprememb cen glede na lanski november in december. Nekoliko so se dvignile cene industrijskega lesa. Italijanska in Avstrijska papirna industrija sta namreč po zaprtju nekaj nemških obratov zaradi previsokih cen energije izkoristili priložnost in povečali proizvodnjo. To pa je privedlo tudi do zvišanja cen celuloznega lesa pri nas. Ker je gospodarstvo v sosednjih državah še vedno v recesiji, ni pričakovati posebnega višanja cen GLS na kamionskih cestah. Te se ob morebitnih večjih snežnih padavinah in posledično težjem spravilu lesa iz gozdov lahko v prihodnje tudi nekoliko zvišajo. Večje obete pa prinaša težko pričakovano okrevanje evropskega gradbeništva v drugi polovici leta.

Trenutno na sosednjih trgih nekoliko padajo cene bukovini, hrast in še posebej jesen pa imata stabilno ceno. Kot poroča kmetijsko-gozdarska zbornica Avstrije, se je na avstrijskih žagah nekoliko povečalo povpraševanje po hlodovini iglavcev. To pa predvsem zaradi neugodnih vremenskih razmer za spravilo lesa. Cene smreke A/C 2b+ so zato regionalno nekoliko zrasle in se gibljejo med 82 in 100 evri na kamionski cesti. Povpraševanje po hrastu in jesenu je še naprej zelo dobro, dobro pa se prodaja tudi javor kakovosti B. Cene navadne bukve pa so se še nekoliko znižale.

GOZDARSTVO V LETU 2023

Leto 2023 si bo globalno gozdarstvo zapomnilo po najhujši sezoni požarov v Kanadi, ki so opustošili več kot 18 milijonov hektarjev gozdov. To je Kanadčane spodbudilo k razmisleku o aktivnejšem upravljanju gozdov in smotrnejšemu izkoristku naravnih virov. Zaradi pritiska na življenjske stroške pa so tudi oni pričeli z rešitvijo Made in Canada (izdelano v Kanadi). To nekako počno po vzoru ZDA, ki se niso odrekle Trumpovi krilatici: America first (Najprej Amerika). Podobno se z recesijo spopadajo tudi posamezne evropske države in svojo industrijo, v tem primeru gozdno proizvodnjo in lesno predelavo rešujejo tako, da zapirajo obrate v vzhodni Evropi, v državah, ki mejijo na Rusijo. V Rusiji pa so posle opustili že pred tem zaradi vojne v Ukrajini. Skratka, vsaka država rešuje problem lesnopredelovalne industrije na način »zaupaj vase in v svoje kljuse«, torej v lastne vire.

KAKO Z LASTNIMI VIRI RAVNAMO V SLOVENIJI?

V Sloveniji imamo okrog 1,17 milijona hektarjev gozdov z lesno zalogo dobrih 350 milijonov m³. V skupni lesni zalogi naj bi prevladovalo drevje debelinskih razredov nad 30 centimetrov, največji delež v tem razredu pa naj bi bilo drevje debelo nad 50 centimetrov. Na leto nam priraste dobrih 8,7 milijona m³ lesa, po gozdno-gospodarskih načrtih pa bi ga lahko posekali dobrih 7,1 milijona m³.Natančnih podatkov o številu strojev in opreme za delo v gozdovih sicer nimamo, a po podatkih Statističnega urada RS (SURS) je v letu 2020 (podatki se zbirajo vsako tretje leto) v slovenskih gozdovih delalo 43 strojev za sečnjo (»harvesterji«), okrog 70.000 motornih žag ter dobrih 43.000 traktorjev za spravilo lesa, od katerih jih je imelo vitle dobrih 26.000. Les pa se je vozil z okrog 31.000 traktorskimi prikolicami (gozdarskimi in prilagojenimi) in 48 zgibnimi polprikoličarji (»forwarderji«). Z vso to mehanizacijo pa uspemo posekati le dobro polovico načrtovanega. No, pa tudi tega, koliko posekamo, ne vemo prav natančno. Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) prikazuje za leto 2022 okrog 4,5 milijona m³, kmetijsko ministrstvo pa pravi, da naj bi bil posek okrog 5,5 milijona m³.

In kam prodamo ta les? Tudi tega nihče natančno ne ve. Glede na podatke SURS o porabi goriva v gozdni proizvodnji pa je očitno, da največ goriva porabimo za transport. Zakaj? Ker imamo ob razdrobljeni gozdni posesti tudi razdrobljeno trgovino z lesom. In les iz gozdov prevažamo sem ter tja po Sloveniji in tudi čez meje. Nič drugače ni pri največjih lastnikih gozdov. Ta razdrobljenost (tudi količinska in kakovostna) pa pripomore k nizkim povprečnim odkupnim cenam lesa na kamionskih cestah.

ČEŠNJA BREZ TORTE

Nizke cene gozdnih lesnih sortimentov pa ne pripomorejo k temu, da bi se posek v že prestarih gozdovih povečal. Nekateri lastniki gozdov zato vsaj najboljše iz svojega gozda poskušajo prodati na vsakoletni licitaciji v Slovenj Gradcu. Letos se je dovoz hlodovine na mesto licitacije začel 3. januarja in bo trajal do 19. januarja, od 26. januarja do 7. februarja pa naj bi si kupci ogledovali ponujen les in oddajali ponudbe. Vsakoletna licitacija pomeni češnjo na torti slovenskih gozdov in gozdarstva. Te »češnje« še uspemo vsako leto pripeljati na licitacijo, žal pa nam od torte iz leta v leto ostaja vse manj nadeva in vse več biskvita, pa še temu kakovost pada. Da je res tako, naj bi ugotovila neka lanskoletna študija Gozdarskega inštituta Slovenije o stanju slovenskih gozdov. Pa je bil rezultat menda takšen, da so jo hitro pospravili v predal.

Medtem pa mi, še posebej gospodarsko ministrstvo in javna agencija Spirit, na veliko promoviramo leseno gradnjo. Za to gradnjo lepljen les uvažamo iz Avstrije, če pa ga slučajno nekaj zlepimo doma, pa v ta namen uvozimo deske. Torej, ob tem ko nas kmetijsko ministrstvo »farba« s svojo košarico, ki je vsakih 14 dni cenejša, nas populistična propaganda »farba« s čudovitimi gozdovi – mizarji in »hišarji« pa les uvažajo. Verjetno je težava v tem, da vsi vse vemo in da se najbolje spoznamo na delo drugih, in ne na svoje.

KAOS IN UNIČENJE

Sredi lanskega decembra je bil v enem od ljubljanskih dnevnih časopisov objavljen članek, v katerem je ustavni sodnik Rajko Knez objavil mnenje z naslovom »Slovenski gozdovi včeraj, danes … in predvsem jutri«. Zveza lastnikov gozdov Slovenije (ZLGS) se je na članek takoj odzvala z odprtim pismom »Le čevlje sodi naj kopitar«.

Marjan Hren, predsednik ZLGS, pa je za Kmečki glas povedal: »V prvi vrsti smo hoteli institucije zakonodajne in sodne veje oblasti opozoriti, da je nesprejemljivo, da njihovi najvišji predstavniki podajajo nestrokovna mnenja za področja, o katerih bodo morali morda kasneje strokovno odločati glede ustave in zakonov na najvišjih položajih zakonodajne ali sodne veje oblasti. Samo upam lahko, da ni bil cilj članka v enostranskem ustvarjanju javnega mnenja za očrnitev slovenskih zasebnih lastnikov gozdov.«

V objavljenem mnenju sodnika lahko preberemo, da se v gozdovih tradicionalno na veliko krade, da nedovoljenih posekov pristojna inštitucija (ZGS) v veliki meri ne evidentira, da taisti zavod najverjetneje nepravilno prikazuje prirastek in lesne zaloge, da ni pravega neodvisnega nadzora nad dogajanjem v gozdovih itd. Skratka, da v gozdovih vladata kaos in uničenje. Njegovo posploševanje pa naj bi temeljilo na enem samem poseku na južnem obronku Pohorja.

Ker živimo v demokratični ureditvi, ima seveda vsak pravico ne le do svojega mnenja, pač pa tudi do njegove objave. Ker Ustavno sodišče ni katerokoli sodišče, ustavni sodnik pa ni vsak povprečen državljan, seveda od tovrstnih funkcionarjev pričakujemo še kako utemeljena in razsodna stališča. V članku razen nekih splošnih pouličnih floskul ne najdemo nič od tega, zato se človek s strahom vpraša, kako v resnici izgledajo cesarjeva oblačila na Ustavnem sodišču, če se že v primeru gozdov kaj hitro izkaže, da možakar verjetno pa le nima najbolj srečne roke pri pisanju o nečem, o čemer je očitno res skromno poučen.

STROKA PA TIŠČI GLAVO V GRMOVJE

Pa pustimo ob strani mnenja »nekopitarjev« o čevljih. V državi imamo najmanj tri inštitucije, ki morajo ne samo skrbeti za naše največje naravno bogastvo, pač pa so državljane dolžni tudi obveščati o stanju v gozdovih. To so Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Gozdarski inštitut Slovenije in Zavod za gozdove Slovenije. Ni nam znano, da bi katera od inštitucij vsaj črhnila, da se morda omenjeni ustavni sodnik moti, da ena sečnja na Pohorju še ne pomeni avtomatične razgradnje vseh slovenskih gozdov in podobno. Nekako morda še lahko razumemo, da tega ni storilo kmetijsko ministrstvo, saj smo šele pretekli četrtek dobili ministrico. Lahko pa bi slovenske gozdove vzel v bran vsaj obrambni minister, ki je bil zadolžen za poveljevanje in nadzor gozdarjem, a tudi od njega ni bilo nič … Gozdarski inštitut si verjetno misli, da glede na velikost in položaj pač ni prvi poklicani, da karkoli reče na to temo. Kaj pa ZGS, ki je v omenjenem prispevku najbolj neposredno napaden? Kot že ničkolikokrat v zadnjem času se na kritike odziva z vtikanjem glave v pesek in čakanjem, da se prah poleže. Ta drža ni le »zanimiva«, ampak je tudi v nasprotju z nalogami, za katere je ta zavod pooblaščen in plačan.

Torej, jasno se ve, kje ta riba smrdi in kdo ignorira ne samo svoje naloge, pač pa tudi javnost. Morda si bo kdo mislil, da z mnogimi stvarmi obremenjeno vodstvo ZGS niti ne zasledi takega mnenja v časopisu, a se seveda moti. Menda je bilo še isti dan v zavodu razposlano navodilo, da morajo glede na objavljen članek dosledno vsi izvesti vse popolne prevzeme sečišč. Vse lepo in prav, če le ne bi vsak revirni gozdar vedel, da se te stvari zaradi morebitnega snega vedno naredi do konca oktobra, ne pa zaradi nekega pisanja sredi decembra.

Tisti v cesarjevih oblačilih si morda po tihem mislijo: hvala bogu nam je leta 2021 pogorel Kras in imamo kaj početi. In prostovoljci ter njihove organizacije in njihovi sponzorji so dobili trenutek javne pozornosti. Prostovoljci pogozdujejo, bolje rečeno pripravljajo kurivo za naslednji požar, saj nege gozdov tako ali tako praktično nimamo več. Imamo pa zgodbo, ki jo lahko premlevamo do naslednjega požara grmišč in ščavja, do naslednje naravne ujme … Ter do naslednje priložnosti za odvračanje pozornosti od nič kaj zavidljivega stanja naših gozdov. In vse to predvsem zato, da ja ne bi kdo cesarju črhnil, da je nag.