Žužemberk

29 decembra, 2023
0
0

Jubilej Marije in Franca Rojc

Prav veselo je bilo v krogu svoje družine pred dnevi, točneje 10. decembra, v ulici Trške njive v Žužemberku, kjer je visok življenjski jubilej, 90 let, praznovala Marija Rojc. Slavljenka se je rodila v družini Zupančič 10. 12. 1933 v Budganji vasi. Imela je težko mladost, saj je oče med vojno prebegnil v Ameriko, pogorela pa je tudi hiša. V cerkvi sv. Roka sta z možem Francem Rojcem, po domače Maretov, 6. aprila 1958 sklenila sveti zakon, poročil ju je župnik Ogrinc. Na moževem domu v Žužemberku, na desni strani reke Krke, sta si po vojni z velikim odrekanjem ustvarila dom in vzgojila pet otrok, dvojčka Peter in Pavel pa sta v porodnišnici iz nepojasnjenih vzrokov po rojstvu umrla. Kot kuharica je delala v KZ Žužemberk in v ivanškem Livarju. Dela na kmetiji možu in njej ni manjkalo. V mladih letih je Marija kuhala na porokah in novih mašah, kot članica in kasneje podpornica suhokrajinskega društva kmečkih žena pa je pekovske dobrote tudi razstavljala. Medsebojno ljubezen sta okronala z zlato poroko leta 2008. Franc je bil vrsto let ključar pri cerkvi sv. Roka, odličen pevec pri moškem pevskem zboru Cirila Zajca in izjemen licitator na kračevanju v Žužemberku, dokler ga težka bolezen pred trinajstimi leti ni prikovala na posteljo. Močna in trdna Marija ni obupala, v vseh teh letih mu zvesto stoji ob strani z vero v Boga, po svojih močeh zanj pripravlja obroke in skrbi za najnujnejša gospodinjska opravila. Na skupni življenjski poti je bilo veliko odrekanja in življenjske preizkušenosti, ki ju je še dodatno strla hčerina smrt Jožice pred osmimi leti. Prijetno nedeljsko srečanje v zahvalo za doživeta leta obeh slavljencev, Marije in Franca, kajti tudi mož Franc je pred dnevi obeležil 93. rojstni dan, v krogu vse družine je po molitvi in kosilu minilo v prijetnem družinskem klepetu, obujanju spominov in dobrim željam v prihodnje. Slavljencema so se pridružili tudi vsi otroci, devet vnukov in sedem pravnukov. Marija rada prebira časopise in med njimi tudi Kmečki glas.

Slavko Mirtič