Na prvi decembrski seji vlade so se ministrice in ministri seznanili z ustanovitvijo strateškega sveta za prehrano, posvetovalnega organa predsednika vlade. 15-članska ekipa strateškega sveta (vsaj osem naj bi jih bilo povezanih z veganstvom) naj bi med drugim pripravila predloge in strokovne usmeritve za predsednika vlade za posodobitev nacionalnih prehranskih smernic.

S čim se hrani premier kot elektrotehnik, specialist za elektroenergetiko in poslovnež, me ne zanima. Ne zanima me, kaj prideluje na svojem vrtu, če ga ima, in tudi ne, s kom se o tem posvetuje. To je njegova osebna odločitev. Niti me ne zanima in ne moti, da kot predsednik vlade spremeni jedilnik v vladni kuhinji, če to ustreza vladnim uslužbencem in če to dodatno ne bremeni državnega proračuna. Me pa hudo moti, če kot predsednik vlade deli nasvete, kako se prehranjevati, kaj je zdravo in kaj ne ter po kakšni hrani se kdo bolje počuti. To je lahko le njegov osebni pogled in prepričanje, ki naj ga nikakor ne razlaga v evropskem ali slovenskem parlamentu. In moti me, da si kot predsednik vlade ustanovi nek strateški svet za prehrano, katerega člani so pretežno t. i. pristaši veganstva, ostale ministre v svoji vladi pa s tem zgolj seznani. Zakaj potem sploh imamo ministre za zdravje, kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospodarstvo …? Mar jim s takšnim ravnanjem ne izraža nezaupanja?

Prav bi bilo, da takšen svet v primerni sestavi ustanovi vlada na predlog enega od ministrov (za zdravje, kmetijstvo …) ali tudi predsednika vlade. Hrana že dolgo ni več le osnova za preživetje človeške vrste, temveč je tudi orožje, s katerim braniš suverenost naroda, žal pa je tudi kot sredstvo nadvlade. Zato tudi na nacionalni ravni to ne more biti stvar posameznika ali ozko misleče skupine. Še posebej ne skupine, ki bi 200.000-letnega vsejedega homo sapiensa v štirih letih spremenila v vegetarijanca. Najbrž neandertalec pred 60.000 leti pri Divjih babah ni pokončal mladega jamskega medveda zgolj iz duhovnih vzgibov, da bi si izdelal piščal, temveč iz prehranskih, da bi preživel.

V 60. letih prejšnjega stoletja pa sta del stroke in politike svet prepričevala, da bomo živeli le še od umetne hrane – tablet, ki jih bo proizvajala kemična industrija, in zato kmeta sploh ne bomo več potrebovali.

Podnebne spremembe se dogajajo, svetovni politični in ekonomski dogovor pa je, da je krivec za podnebne spremembe CO2, ki je sicer nujno potreben za rast rastlin. In danes CO2 služi za kovanje dobičkov, česar se t. i. rastlinojedi zdravjebrižniki najbrž ne zavedajo. Kot se najbrž ne zavedajo, koliko »svinjarije« je porabljene za pridelavo veganskih superživil, koliko je pokurjene v ladijskih motorjih, da so ta živila pripeljana do njim bližnjih pristanišč, koliko kmetom v tretjem svetu je bila zato odvzeta zemlja in koliko jih je bilo posledično porinjenih v mezdni ali celo domala suženjski odnos za pridelavo teh superživil! Ter kakšne dobičke pri tem kuje trgovina …?!

In nenazadnje, koliko naših kmetij vsako leto zato in zaradi vsesplošnega globalizma propade! Slovenski kmet, posestno raztreščen v to podalpsko dolino, politično pa med stranke, ki si ga sposojajo ob štetju volilnih glasov in zatem nanj pozabijo, pa naj nosi gorje njihovih prepričanj in dejanj. Hvala bogu, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha, in se tudi ta s strateškim svetom ne bo. Žalostno pri vsem tem pa je, da to juho in ostale prehodne mineštre kmečke stanovske organizacije posrebajo mrzle in da jim manjka poguma, da bi kakšno juho tudi skuhale.