O mlinih in lesu z mizarjem Matjažem Debevcem
»Ob hiši teče potok, tako da je uporaba vode za mlinarstvo in žagarstvo del mojega življenja,« je ob obisku svoje rodne Krkotove domačije v Žerovnici na Cerkniškem polju povedal gospodar Matjaž Debevc in dodal: »Vodni mlin in vodna žaga sta menda na domačiji že od srednjega veka. Najprej naj bi bil tu mlin, ki se je pozneje širil in dozidaval, na drugi strani potoka pa so zgradili žago venecijanko. Dejansko sta bili dve žagi, ena je rezala naprej, kot so rekli, drugo, manjšo žago, ki je imela manjši in hitrejši hod, pa so imeli za žamat (robit) deske. Leta 1941 so namesto male žage za robljenje postavili cirkular oz. krožno žago ter dodali še čelilnik. Venecijanka je obratovala do 1980, ko je bila predelana na električni pogon zaradi večje zmogljivosti. Prej je bil namreč en list in seveda je obratovala le, če je bilo dovolj vode. Po predelavi na elektriko sta ji bila lahko dodana še dva lista in razžagovanje hlodovine je bilo bistveno hitrejše.«
Po osamosvojitvi je žagarstvo na Krkotovi domačiji zamrlo. »Nekako ni bilo več pravega dela. Pred osamosvojitvijo se je žagan les prodajal na jug, po osamosvojitvi, ko je nastopila carina, pa se je posel ustavil. Doma pa žaganega lesa ni bilo kam prodati,« pove Matjaž in nadaljuje s pripovedjo o svojem mizarskem delu in poti do njega. »Po končani osnovni šoli sem se odločil za poklic mizarja, zato sem obiskoval srednjo lesno šolo v Škofji Loki. Vajeništvo sem opravljal v Brestovi stolarni Martinjak, kjer sem se po končanem šolanju tudi zaposlil v modelni delavnici. Tam si dobil papir, načrt, tvoja naloga pa je bila narediti vzorčni stol. Tam sem si nabral mnogo praktičnih izkušenj.«
AVTOMAT ZA TEKOČIM TRAKOM NI HOTEL BITI
»A delavnico so konec leta 1990 ukinili in jaz sem moral za stroj v proizvodno linijo. Avtomat v fabriki pa nisem hotel biti. Drugi dan sem dal odpoved in znašel sem se doma brez perspektive. V šali sem vsem odgovarjal – doma bom bike ‘futral’. Čez zimo sem bil tako brez službe, na domači žagi pa se je takrat še našel kak zaslužek. Zatem pa me je poiskala kustosinja muzeja Bistra z idejo o postavitvi mlina. Najprej sem se branil, pa me je odvrnila, češ da moj oče ve, kako je narejen mlin in kako žaga, jaz pa sem mizar in jim bom postavil mlin. In po nekaj pregovarjanja sem delo na Ruperčičevemu mlinu v Tehniškem muzeju v Bistri v prvi polovici leta 1991 le sprejel. To je bil moj prvi večji projekt rekonstrukcije, obnove in restavratorskega dela ter zagona mlina. Takrat sem se tudi odločil za samostojno podjetniško pot in odprl mizarsko obrt. Muzej je nekje na Dolenjskem pridobil star mlin, ki je v Bistro prišel v kosih, brez kakšnih koli označb. Na osnovi teh kosov sem moral projektantu pripraviti skico mlina in ga seveda pozneje tudi postaviti. In sicer tako notranji kot zunanji del, ki pa ga je bilo treba izdelati na novo (korita, osovine, kolesa).
Po dokončanem delu v Bistri sem se kot mizar lotil še izdelave vseh vrst pohištva, kar počnem še danes, ob tem pa je sledilo še več obnov, rekonstrukcij in izdelav mlinov. Obnovili in zagnali smo mlin Mrzlo polje pri Jurkloštru, na Bevškovi domačiji v Robanovem Kotu, na Žagarjevi domačiji v Bujah v Vremski dolini, pa Jeremičev mlin (Ormož), Kodarinov mlin (Koštabona), Hodnikov mlin (Ilirska Bistrica), Fortunov mlin (Hotovlja), Psnakov mlin in žago, (Zgornja Radovna) … Obnovili smo tudi mlin in žago na Trubarjevi domačiji na Rašici, ki ju tudi vzdržujemo.
Doslej smo tako obnovili okrog 20 objektov, nekatere od teh smo izdelali v celoti na novo, nekatere pa obnovili po segmentih, ali samo notranje dele, ali samo zunanje, torej kolesa, osovine, zobnike … Zadnji je bil Kaplerjev mlin, ki smo ga obnavljali v Škocjanu na Dolenjskem in ga oktobra 2020 tudi zagnali. Mlin je iz leta 1783 in ima tri pare kamnov ter stope. Mlinske kamne in stope poganjajo štiri vodna kolesa. Na novo smo izdelali celoten notranji del, osovine in zobnike, vodna kolesa pa smo obnovili. Mlin se nahaja v vasi Zavinek pri Škocjanu.«
LES IŠČE PO CELI SLOVENIJI
»Pri obnovi ali izdelavi mlina, za notranji in zunanji del, potrebujemo šest do sedem vrst lesa, odvisno od pokrajine, kamor je mlin umeščen. Veliko se porabi hrastovega lesa ter lesa jelke ali lipe za notranji sejalni del, ker mora biti pust les brez smole, da se nanj ne prijemlje moka. Jesen je za razna tresala, ker je prožen. Črni gaber, črni dren, lahko tudi akacija v kombinaciji z drenom so za zobnike. Nekateri deli so tudi iz bukovega lesa. Na Primorskem recimo hočejo imeti strogo hrastova kolesa, v Zgornji Savinjski dolini macesnova, ponekod borova …
Po dolgem času pa se je našel čas, da obnavljamo domača vodna kolesa, ki so nekdaj poganjala mlin in žago. Pri tem bomo za osovine uporabili hrast, križi (t. i. mataruge) bodo iz jelke, krivine ali platišča bodo iz tistega, kar sem uspel dobiti krivo raščenega, od bora do češnje. Najbolje se obnese divja češnja. Nožice (nosilci lopat) so hrastove, lopate pa bodo bukove, ker jih voda, ki pada nanje, ne obrabi tako hitro. Bukove lopate so bile v naših krajih na vodnih kolesih tudi zato, ker je pri nas bukve na pretek, hrast pa je bilo treba kupiti.
Z lesom je sicer velik problem. Suh hrastov hlod za izdelavo osovine je praktično nemogoče dobiti. Če bi želel suhega, bi ga bilo treba sušiti 30 in več let. Naravno ukrivljen dovolj debel les je po navadi za drva. V starih časih, ko je bilo po vaseh več domačih mojstrov, tudi kolarjev, pa so ob poseku drevja vedno imeli v mislih, ali je nek kos debla primeren še za kaj drugega kot za v peč. Les iščem po celi Sloveniji. Recimo les za t. i. štajnpod (podstavek mlinskih kamnov) mora biti zaradi vibracij debel in zato zanj iščem čim debelejše hrastove plohe, če se le da debele okrog 10 centimetrov ali več. Ko iščem jesenov les, iščem t. i. vodni jesen, ki raste na močvirnih tleh ali ob vodi. Tak je namreč prožnejši od tistega, ki raste v gozdu, ki je bolj krhek in rad poka. Les jelke in lipe še nekako dobim, saj potrebujem les manjših dimenzij. Največji problem je pravzaprav dobiti kolikor toliko suhe hrastove tramove. Drena ne gre prav veliko, zato si ustvarim zalogo, kadar je prilika.
Sicer pa je tako, da nikdar ne veš, kaj te pri neki obnovi mlina čaka. Kadar se lotimo obnove, namreč vedno kopiramo star mlin tako oblikovno kot dimenzijsko, upoštevamo pa seveda tudi drevesno vrsto, iz katere je bil nek del narejen.«
Kot nam je še povedal Matjaž, so naključja skorajda najbolj zanesljiv »dobavitelj« zanj primernega lesa, kot je na primer pozabljen hlod ali tram na kaki žagi ali ukrivljen borovec, posekan med čiščenjem kraškega pašnika.