Zadnje tedne smo se in se še lahko naposlušamo, nagledamo in beremo o generični promociji slovenske hrane in lesa. Gledanje bahaško obložene mize na »požrtiji slovenske hrane« pa me vsakič znova spominja na tiste, ki si te »požrtije« ne morejo privoščiti, in na kmete, pridelovalce hrane, ki za to mizo le s težavo uspejo kaj prodati. Če pa že, potem pa po zanje sila neugodni ceni. Še bolj pa me kot potrošnika zmoti nagovor, naj uporabljam slovenski les.

Naposlušal sem se politike o tretji najbolj gozdnati državi, naposlušal gozdarjev o lepih gozdovih in slovenski gozdarski šoli, pa o rabi slovenskega lesa … Kako pa naj vem, kateri les je slovenski? Zagotovo to vem le, če kupim drva pri slovenskem lastniku gozda (njemu se nikakor ne izide računica, da bi uvažal in potem prodajal naprej). Kupim lahko slovenska okna pri MSori, ker jim zaupam, da les odkupijo od članov zadruge, da ga razžagajo na bližnjih žagah, zlepijo pri kooperantih in naredijo končni izdelek v svojem obratu. A ta nakup temelji zgolj na mojem vedenju in zaupanju, in ne na nekem sistemu sledljivosti. Nihče v Sloveniji mi kot kupcu kateregakoli lesenega izdelka (tudi hiše) nikakor ne more dokazati in me prepričati, da je izdelek narejen iz slovenskega lesa. V najboljšem primeru lahko zaupam le, da je leseni izdelek narejen v Sloveniji. In komu potem koristi promocija rabe lesa? Tuji pohištveni industriji, svoje namreč nimamo več, tujim dobaviteljem lesa mizarske kakovosti, tujim lepilnicam konstrukcijskega lesa za gradbeništvo …

Zgodba o slovenskem lesu bi se morala pričeti v gozdu in končati pri izdelku iz njega.

Trenutno pa se dogaja ravno obratno. Promoviramo nekaj, česar nimamo oz. imamo premalo, v nekih segmentih pa nič, ustrezne industrije. A politika, zaslepljena s tretjo najbolj gozdnato državo v EU, ne zavedajoč se, da je to le manj kot odstotek evropske lesne zaloge, razmišlja predvsem o tem, kako bi povečala posek v zasebnih gozdovih. To pa pod pretvezo, da so naši gozdovi prestari. Morda na nekaterih območjih res. A drevo ni žito in zanj nekaj let življenja več, da se medtem vzpostavi ustrezna predelava, ne pomeni nič katastrofalnega. Je pa katastrofalno to, da več kot tri desetletja država iz leta v leto posveča manj pozornosti, še posebej pa sredstev za vzpodbude, negi in obnovi gozdov. In če se ponovno dotaknem generične promocije rabe slovenskega lesa, mi ne gresta skupaj poudarjena raba lesa in funkcije gozdov. Na splošno se namreč v zadnjih razpravah o gozdu predvsem poudarjajo ekološke in socialne funkcije gozdov. Gospodarska funkcija (od nje naj bi imeli tudi izdelke) pa je v delu strokovne javnosti, s tem pa tudi v še večjem delu splošne, že skoraj bogokletna. Podobnosti med ohranjanjem narave in gospodarjenjem z gozdovi bledijo v ozadje. Namreč, nekdaj je veljalo, da je gospodarjen gozd (od vznika, nege, do sečnje) – zdrav gozd. Zanj pa bi bilo potrebno tudi kaj storiti.

Država bi želela več sečnje – tu je res nekaj denarja, nekaj tudi v nepravih rokah, a, da bi ga bilo več, bi treba iz posekanega narediti končne izdelke. Za razliko od sečnje pa država noče kaj prida slišati o negi gozdov – tu je potreben denar. Opustitev nege gozdov pa nekako opravičujemo s sonaravnim »gospodarjenjem« z gozdovi. A narava opravi po svoje, zaradi našega nedela morda huje kot sicer. Žledolomi, snegolomi, vetrolomi, podlubniki … in še katastrofalni požar na Goriškem Krasu.

In, če se povrnem k iskanju izdelkov iz slovenskega lesa, tudi slovenskih gozdnih sadik za obnovo pogorelega Krasa letos nimamo. Tako ali pa še bolj kot nego tudi drevesničarstvo popolnoma zanemarjamo. Če smo imeli še pred osamosvojitvijo naše države praktično v vsakem tedanjem gozdnem gospodarstvu vsaj eno, imamo danes zgolj tri v celi Sloveniji. Pa še te si izgubo pri gojenju gozdnih sadik pokrivajo s prodajo rožic. Gozdno drevesničarstvo je v Sloveniji praktično panoga v umiranju. Gradili pa bi nekaj milijonski center drevesničarstva – za koga? Za nekaj študentov, ki si bo našlo kruh v tujini in za nobenega drevesničarja.

Da bo sanacija pogorišča na Krasu še bolj sramotna za državo, pa govori podatek o tem, da je prvo nabiranje semen in nakup sadik za sanacijo financirano iz donacij in prispevkov, zbranih v akciji Skupaj za Kras. Pa je govora o drobižu za državo. Bolj kot berem odgovore na vprašanja, ki sem jih zastavil kmetijskemu ministrstvu na temo sanacije, manj lahko napišem, saj je vse nekako v stilu »kar še ni, pa še bo«. Mar res ne zaupamo stroki, bomo Kras pogozdovali tako, kot si želijo župani in neka nedefinirana javnost, ali ga bomo tako, kot menijo stroka in stoletne izkušnje, ki jih na tem področju že imamo. No ja, tudi izdelke iz slovenskega lesa smo že imeli, pa lastne hrane tudi že skoraj, pa včasih smo se tudi stopnic že lotili pometat v pravi smeri …