V pogovoru je Branko Tomažič spomnil, da je že ob epidemiji podal kar nekaj predlogov za povečanje samooskrbe s hrano, a so odgovorni namesto o pridelavi hrane v Sloveniji razmišljali o tem, kako jo bomo uvažali. »Po sprejemanju strategije slovenskega kmetijstva in strateškega načrta SKP, ki nimata pravih vzvodov za povečanje pridelave hrane, pa se to dogaja še danes.«

 NUJNO POTREBUJEMO PREHRANSKO SUVERENOST

»S ciljem povečanja pridelave hrane in da se pri javnih naročilih zagotovi izbor najugodnejšega ponudnika in prepreči nesprejemljivo dolgotrajnost postopkov, sem konec januarja 2020 v obravnavo vložil predlog Zakona o spremembah Zakona o javnem naročanju. Obstoječi zakon je namreč omogočal privilegiranim ponudnikom, da se na prefinjen način znebijo konkurence. Marca istega leta pa sem vložil pobudo za dopolnitev Ustave Slovenije s pravico do prehranske varnosti. Eno izmed temeljnih vprašanj v naši prehranski verigi je, kako se Slovenija spopada z nepoštenimi trgovinskimi praksami in predvsem nizkimi odkupnimi cenami. V luči ohranjanja in spodbujanja kmetijske dejavnosti bi se pri oblikovanju kmetijske politike moralo težiti k temu, da bi bili do neposrednih plačil upravičeni le aktivni kmetje. Torej tisti, ki zemljo dejansko obdelujejo.«

Tomažič se zavzema tudi za aktivno upravljanje z zaščitenimi vrstami prostoživečih živali. V tem smislu je med drugim podal predlog za spremembo Zakona o interventnem odvzemu osebkov rjavega medveda in volka iz narave. Obsežen dokument je temeljil na zavedanju, da je vsakršen poseg v populacije zavarovanih živalskih vrst treba obravnavati celovito in da sta osrednja cilja ohranjanje populacije in hkrati zagotavljanje ustrezne ravni sobivanja. A ta predlog zakona ni bil sprejet zaradi enostranskega upoštevanja stališč naravovarstvenikov, ki seveda niso tisti, ki bi nosili stroške in posledice neurejenega razmerja na področju velikih zveri.

 SLOVENSKO KMETIJSTVO V PODREJENEM POLOŽAJU

»V luči aktualnih razmer je to, kar so naši in tudi bruseljski birokrati predpisovali in sprejemali, neuporabno in škodljivo za Slovenijo,« pravi Tomažič o strateškem načrtu SKP in dodaja: »Generalna usmeritev kmetijske politike EU je pogreb za male države z razdrobljenim kmetijstvom. Danes vse preveč govorimo o zeleni arhitekturi, se podrejamo okoljskim ukrepom, ki zmanjšujejo pridelavo hrane, samo kmetovanje pa tako zbirokratizirajo, da je nenormalno oteženo. Raven samooskrbe se nam bo zato v prihodnje še zmanjševala. Strateški načrt SKP je zastavljen tako, da bomo v Sloveniji pridelali manj, in to v času, ko bi morali pridelati več. Strinjam se, da moramo kmetovati sonaravno, in to v Sloveniji že počnemo, in pridelovati zdravo hrano. Slovenija je tako biotsko zdrava in ohranjena, da ni treba slediti vsem ekološkim priporočilom Bruslja. Imamo največ gozda, veliko kmetijske zemlje v zaraščanju, nimamo monokultur, nimamo velikih kompleksov, porabimo najmanj fitofarmacevtskih sredstev, manj antibiotikov, kot je povprečje EU, in smo drugim državam članicam lahko za zgled. V načrtu žal tudi ni zaslediti, za koliko in kako bomo povečali njivske površine. Pa bi bilo to nujno, saj smo po količini orne zemlje z 800 m2 na prebivalca na zadnjem mestu v EU. Načrt tudi ne opredeljuje, kako bomo kmetije prestrukturirali oz. kako bomo podprli kmete, da ne bodo obupali in opustili kmetovanja, ter kako zaraščene ali degradirane površine vrniti v kmetijsko rabo. Torej v SKP ni ničesar o tem, kako bomo povečali kmetijsko pridelavo in ničesar o tem, kako bomo poskrbeli, da Slovenci ne bodo lačni, če pride do motenj v mednarodni prehranski verigi, kar pa se ob aktualni energetski krizi in vojni v Ukrajini delno že kaže.«

 SLOVENSKI KMET NI NIKOMUR GROŽNJA

»SKP je nastavljen tako, da bodo sredstva za investicije ponovno prejeli »eni in isti«, to se pravi velike kmetije ali posestva, ki smo jih v dosedanjem obdobju že podprli in jim pomagali, da so se tehnološko posodobile, so samozadostne in vanje ne bi bilo treba več vlagati. Pozablja se na to, da moramo posodabljati tudi srednje in male kmetije, da ne opustijo kmetovanja. Bojim se, da čez 10 let srednjih in majhnih kmetij ne bo več. Enostavno bodo prodane ali pa oddane v najem. Vsa sredstva, ki so namenjena v okvirnem strateškem načrtu, bi morala biti ciljno usmerjena v pridelavo hrane in ohranjanje kulturne krajine ter poseljenosti podeželja. SKP ne ščiti majhnega in povprečnega slovenskega kmeta, posledično ne živilsko-predelovalne industrije in ne nazadnje niti potrošnika. Pa je EU dopuščala možnost, da bi si sami zastavili cilje. Skratka, imeli smo možnost priprave slovenskemu kmetu in slovenski prehranski varnosti prijaznejši načrt. Ta bi moral med drugim kmetijsko politiko debirokratizirati in jo narediti enostavno ter pregledno. Namesto zmanjšanja števila ukrepov se njihovo število povečuje, kar zamegljuje stanje, kmetje pa jim bomo težko sledili.

Neposredna plačila bi morala biti namenjena kmetom, ki res obdelujejo zemljo in pridelujejo hrano, ne pa lastnikom kmetijskih površin, ki zaračunajo najemnino ter poberejo še subvencije. Ekonomski in socialni položaj kmetov se tako iz dneva v dan slabša. Trgovina si še vedno reže svoj kos pogače, trgovska veriga pa slovenskega kmeta ne jemlje kot enakovrednega partnerja. Slovenski hrani konkurira uvožena s premalo kontrole sledljivosti in kakovosti. V primerjavi z drugimi evropskimi državami imamo daleč največji delež kmetijskih površin v Naturi 2000. Odkupne cene so nižje kot v primerljivih državah, hrana pa je na policah enako draga, če ne celo dražja. Ker je položaj kmetov vse slabši, se vedno več kmetij opušča.«

NUJNOST SAMOOSKRBE IN PREHRANSKE VARNOSTI

»Da bi se stanje v slovenskem kmetijstvu vsaj do neke mere normaliziralo, sem kot svetnik v DS podal veliko pobud in predlogov. Konec septembra sem podal pobudo za pripravo strategije in nacionalnega programa celovite vodooskrbe v Sloveniji. To nam narekujejo vse pogostejši vremenski ekstremi od suš do spomladanskih pozeb. Glede na izjemno malo obdelovalnih površin sem dal pobudo za preoravanje okoljsko občutljivega trajnega travinja s ciljem večje prehranske varnosti. Ker je obdavčitev kmeta slovenski unikum in je slovenski kmet obdavčen, če kaj pridela ali ne, in celo, če mu je narava nenaklonjena in je celotni pridelek uničen, sem dal pobudo za davčno razbremenitev kmetov za dodeljene sektorske državne pomoči iz naslova epidemije Covid-19. Že pred tem pa sem se zavzemal za umik predloga Zakona o ugotavljanju katastrskega dohodka in podaljšanje prehodnega obdobja. Med pobudami bi omenil še pobudo v zvezi s pogojem aktivnega kmetovanja za upravičenost do neposrednih plačil, pobudo za debirokratizacijo v kmetijstvu, za dodatna sredstva v okviru Strateškega načrta SKP ter glede namakalnega sistema Vogršček. Ker je lastna pridelava hrane nujna za narod in državo, sem dal tudi pobudo za »kupujmo domače«. To je bilo najprej bogokletje, potem pa so trgovci pričeli z prodajnimi akcijami »domače« hrane in pričelo se je govoriti o pridelavi in kupovanju lokalnega. O prehranski varnosti se v preteklosti ni veliko govorilo in bil sem eden prvih, ki sem opozarjal in pisal o nujnosti samooskrbe.«

Branko Tomažič: »Uradniki lahko predpisujejo, kako bodo lastnike kmetijskih zemljišč oz. kmete še dodatno pomolzli, a narava pravi ne. Resda vsakokratne ujme prizadenejo kmete, vendar gre za simbolno opozorilo tistim, ki kradejo in podpirajo lažno socialo in jemljejo tistim, ki cele dneve delajo za golo preživetje in ustvarjajo nacionalno dodano vrednost.«