Rakitna, Žotov grič
Tokrat smo se z Bojanom in Olgo Debevc z Rakitne srečali ob zaključku branja borovnic haskap, ki so se letos pridružile vsesplošni dobri letini. Ob ogledu ožje okolice zgradb na Žotovem griču pa smo se tokrat čudili predvsem pokrovnim vrtnicam, ki jih je njihova skrbnica Olga naročila pred kakimi 30 leti v gojišču vrtnic bratov Topalovićih v Lipolistu v Srbiji. Najprej je navedla, da je zanje značilno, da naredijo štiri do pet metrov dolge poganjke. »Teh vrtnic v vseh letih nisem nikoli gnojila, špricala in kakorkoli drugače posegala v njihovo rast. So povsem naravne in vsako leto julija nas obogatijo z obiljem cvetov. Trenutno imamo tri obilne grme. V teh letih sem podarila veliko potaknjencev ali odrezanih vejic, a zanimivo, da se drugje zelo redko primejo. Čakam, če bo to uspelo pri sestrični na Dolenjskem. Morda na naš uspeh vpliva dvojna klima na Rakitni, še bolj pa moje oči, ki jih vsak dan gledajo.« Upokojeni vzgojiteljici smo omenili, da smo opazili, da bujni grmi vrtnic rastejo na usločenih alkaten ceveh. To je videti na zunaj, je dopolnila zgovorna gojiteljica in dodala, da je vanje mož Bojan namestil železne drogove, saj drugače te pergole ne bi zdržale velike teže vej s stotinami cvetov. Seveda smo na njih opazili tudi ogromno čebel in zvedeli, da čmrljev ni na obisk. Zagotovo najboljši med s teh vrtnic in že omenjenih borovnic nastaja v sosedovem čebelnjaku. Na drugi strani miniaturnega ribnika, v katerem so se v kratkem času izmenjali roza, bel in rumen lokvanj, pa domuje temnejša vrtnica monarda didina, ki prva zacveti, a ji je dež delno pobral cvetove, po obrezovanju pa bo na nekaterih vejah spet zacvetela. Pogovor smo zaključili z ugotovitvijo, da je tu kot v raju. Jutro Olga užije na klopci ob hiši, med celodnevnim delom pa je tudi ne zmoti noben neželen zvok, kakršnih je žal tudi vse več po naših vaseh.
Stanislav Jesenovec