Ko smo tiste dni obiskali Spodnjo Ročico, da bi si ogledali njivico cvetočih gladiol ali »sablic«, kot jim pravijo domačini, smo mimogrede srečali Jakoba Weingerla, ki je s kankolami domov vozil z ročno koso nakošeno travo. Ker je kaj takega redko videti, smo ga povprašali, če nam zaupa kaj o svojem življenju in seveda tudi njegovem omenjenem vsakdanjem opravilu.

»Izhajam iz male kmetije, rodil sem se leta 1935 v Zagajskem Vrhu, ki sodi v Občino Gornja Radgona. Na kmetiji smo redili živino in prašiče, da smo se lahko preživeli. Tudi poročil sem se na malo kmetijo, kjer sva s sedaj že pokojno ženo, otrok nisva imela, vseskozi kmetovala. Obdelovala sva štiri hektarje zemlje, ob tem pa imela gozd, ki nama je dajal potrebno kurjavo. Kljub svojim 87 letom ne morem mirovati. V hlevu še imam dve telici, ki ju krmim kot nekoč. Poleti jima vsak dan z ročno koso, ki jo sam »sklepljem«, nakosim travo, ki jo domov pripeljem na kankolah. Čeprav imam pri hiši traktor, z njim ne hodim po travi, kajti tako prihranim strošek za nafto. Kankole, kot vidite, so lesene, stare so najmanj 70 let, in so moj stalni transportni pripomoček, s katerim upravljam že vsaj 80 let. Že kot šolar sem moral na kankolah voziti travo za živino ter tudi pridelke z bližnjih njiv. Kankole so zares praktičen pripomoček. Če se pošalim, zanje ne potrebuješ izpita, pa tudi ne nafte. Ker travo za sprotno krmo mojima telicama kosim z ročno koso, me vse skupaj tudi nič ne stane. Kot upokojenec pa imam veliko časa, ki ga zapravim na tak način. Moram pa reči, da to delo opravljam z veseljem. Kako ga ne bi, ko pa me spremlja celo življenje. V redni službi nisem bil nikoli, sem pa priložnostno opravljal zidarska in tesarska dela, da sem kaj zaslužil za izboljšanje kmetije, tudi nakup traktorja in kmetijskih traktorskih pripomočkov. Sedaj vse to več ali manj sameva, saj mi počasi pojenjajo moči. Ker nimam naslednikov, bo moja mala kmetija zagotovo propadla, kot jih je je v moji okolici propadlo že mnogo. Ker na tako mali kmetiji danes ni mogoče preživeti, gredo mladi v službe, kmetijstvo za opuščajo. V še ne tako davni preteklosti je taka kmetija delovala tako, da je bil mož ali eden v službi, žena pa je vodila kmetijo, po končani službi pa ji je mož pomagal.«

To in še veliko zanimivega iz njegovega življenja in kmetovanja na malih kmetijah v preteklosti, nam je povedal naš sogovornik Jakob Weingerl, ki kljub letom z veseljem poprime za koso, da s svežo travo nakrmi svoji dve telici. Okoli njegove hiše še prosto tekajo kokoši, družbo pa mu delajo štiri muce.

Ludvik Kramberger