Pomlad je čas ugibanj in želja. Ugibamo, kakšno bo vreme, kakšen bo pridelek, bo leto minilo brez neurij, viharjev, toče, suše … bo jeseni kaj pospraviti v kleti … Nekoč, danes pa v prenesenem pomenu, so se spraševali tudi, ali bo cesar vzel samo toliko, kot je njegovega, ali kaj več. Te dni pa ugibamo, kdo bo novi kmetijski minister. Kakšnega posebnega navala za to mesto ni zaznati. Je ta resor res tako nezanimiv in nepomemben za suverenost države? Je preveč odvisen od »vremena« in premalo od »denarja«? Kakor koli že, želimo si ugodnega vremena in dobrega ministra.

Ministra, ki bo najprej razumel in ločil med državno in zasebno lastnino, do katerih bo kar se da spoštljiv in odgovoren. Ministra, ki bo razumel, da šteje vsaka kmetija, od najmanjše do največje. Ob tem se seveda sprašujemo, ali bo razumel, da je na ravnini mnogo lažje prirediti mleko in meso kot na hribovju. Da na ravnini pridelamo premalo poljščin in zelenjave. Bo razumel, da slovenskih jagod ne moreš jesti za novo leto in da je takrat sezona kislega zelja, kisle repe, žgancev, krvavic in krompirja. Aprila in maja pa je slovenski mladi krompir pridelan lahko le v rastlinjakih. Moralo bi mu biti jasno, da 100 slovenskih mladih govedi na prodajno polico lahko prispeva največ 200 kosov (po pribl. 1,2 kg) slovenske pljučne pečenke in niti enega kosa več.

In če naštevam naprej, kaj vse mora vedeti kmetijski minister: kmet pod besedo »domače« razume pridelano in predelano v Sloveniji, potrošnik pa je s strani mnogih trgovcev z besedo domače in celo slovensko neštetokrat zaveden, slovenski kmet pa zlorabljen. Prehranska varnost in samooskrba s hrano sta povezana z nacionalno varnostjo in suverenostjo naroda, ob tem pa šteje vsak kilogram solate, krompirja, mesa, mleka …, pridelan na lastni zemlji. V Sloveniji lahko pridelamo toliko lastne hrane, kot imamo kmetijskih zemljišč. To ni dovolj le ohranjati, temveč je potrebno povečevati obdelovalne površine. In mnogo premalo je ščititi le kmetijska zemljišča (ohranjati na dosedanji ravni) temveč je potrebno ščititi vsako, četudi zgolj samooskrbno kmetijo.

Zato ni dovolj zgolj razdeljevanje subvencij, temveč je potrebno zbrati kilograme in tone pridelkov s ciljem ustrezne in poštene pogajalske moči pridelovalcev nasproti nadaljnjim členom v prehranski verigi. V ta namen je treba ustrezno vzpodbuditi in promovirati zadružni sistem, ki pospešuje gospodarsko uspešnost svojega članstva in se je v več kot stoletni zgodovini po svetu izkazal kot edini uspešen pomočnik. Popolnoma iluzorno je namreč to pričakovati od trgovine – ta vedno deluje in se preživlja ter ustvarja dobiček zgolj z razliko med nabavno in prodajno ceno. Tako predimenzionirana in s toliko še neodplačanimi parkirišči, kot je trgovina v Sloveniji, pa razliko v ceni lahko ustvarja le na račun dobaviteljev; na račun potrošnikov si namreč ne upa.

Mnoge, še posebej hribovske in gorske kmetije, lahko preživijo le ob pomoči gospodarjenja z gozdovi. Bo novi minister po liniji najmanjšega odpora nasedel zavajajoči krilatici o tretji najbolj gozdnati državi EU, ne da bi pomislil, da to neizmerno bogastvo na ravni EU dejansko pomeni le manj kot 1 % lesne zaloge? Za povrh je to naše, na pogled od daleč izjemno lepo bogastvo po gospodarski vrednosti iz leta v leto bolj borno. Bo razumel, da se gozd gospodari s sekiro in motorko, divjad in zverjad pa s puško? Bo gozdove in gozdarstvo razumel od gozdne sadike do hloda, oz. še bolje, do posušene deske.

Če že ne bo vsega tega razumel, pa upajmo, da se bo zavedal, kako pomembno je, da to razume njegova ekipa, še posebej državna sekretarja za kmetijstvo in za gozdarstvo. Ta dva morata biti ustrezno kmetijsko in gozdarsko podkovana, politično moč pa naj prepuščata ministru. Kajti kmetijski minister ima v vladi zgolj en glas, odločitve pa sprejema Vlada. Zato ne bo dovolj zgolj njegovo razumevanje kmetijstva in gozdarstva, potrebna bo njegova velika politična moč. Zagotovo se bo moral zoperstaviti vsaj okoljskemu in gospodarskemu ministru. Prvi bo želel brezmejno »biodiverziteto«, ki bo vključevala rejo zverjadi in kakšne manj znane golazni, drugi pa bo hotel sezidati še nešteto industrijskih obratov in trgovskih parkirišč. Tudi infrastrukturni minister bo načrtoval še nekaj sto kilometrov kolesarskih poti in morda kaj cest (vsaj 3. os). Finančni minister pa kmetu gotovo ne bo dal več, kot bo od njega prejel.

Ker o vsem zgolj ugibam, in če se ozrem na risbo na naslovnici, se sprašujem: bo vsaj golob vzel le toliko, kot je »cesarjevega«, ali pa bo na gostijo povabil tudi krokarje iz ozadja?