Kmetje na nekaterih območjih obupujejo zaradi velikega obsega škod po divjadi, še posebej po divjih prašičih na travnikih in njivah. Odškodnine, do katerih morda uspejo priti, jim žal ne povrnejo vsega izpadlega dohodka niti stroškov zaradi preprečevanja škod, sanacije površin, pa tudi uveljavljanja samih škod in slabe volje zaradi vseh teh težav. Lani smo v Sloveniji sicer beležili rekorden odstrel prašičev, a še vedno premajhen. Največ težav povzročajo na lovsko upravljavskih območjih Primorske, Zahodnega visokega Krasa, Pomurja, Zasavja in Kočevske z Belo krajino. Škode, ki jih povzročijo divji prašiči, predstavljajo kar tri četrtine vseh škod od divjadi. Na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije so lovce že januarja pozvali k nadaljevanju intenzivnega odstrela divjih prašičev, državo pa, da prevzame svoj del odgovornosti in sprejme ustrezne ukrepe.

Še posebej so škode enormne v osrčju Vipavske doline. Na območju tamkajšnje lovske družine (LD) Lijak so divji prašiči že lani zdesetkali pridelek koruze, ponekod celo 100-odstotno, škodo pa so utrpeli tudi sadjarji. Letos pa so se prašiči poleg ritja po travnikih lotili še posevkov koruze. Nekateri kmetje so morali setev zato ponoviti, a tudi ta je že prizadeta. O problematiki preštevilnih divjih prašičev in obsežnih škodah, ki jih povzročajo, smo se pogovorili s predsednikom LD Lijak Stanislavom Sanaborjem in prizadetimi kmeti Jankom Kosovelom iz Črnič, Francem Rijavcem iz Vitovelj in Davidom Lenščakom iz Šempasa.

Stanislav Sanabor je povedal, da je LD Lisjak lani plan odstrela divjih prašičev presegla za 239 %. Odstrelila je 366 prašičev in izplačala 40.000 evrov škod v denarju. »Težava te doline je, da se samo še na našem območju seje koruzo in ostala žita. Zaradi tako majhne pridelave je pritisk divjadi na kmetijske površine še toliko večji. Temu je krivo tudi neustrezno gospodarjenje z zvermi. Na pobočju nad dolino imamo 10 medvedov. Naša LD na eno stran meji na LD Čaven, z druge strani pa na LD Nova Gorica, ki ima zaradi raznih rekreativnih dejavnosti omejitve pri izvajanju lova. Tam imajo prašiči mir za razmnoževanje, pridružijo se jim še italijanski, po hrano pa hodijo na naše območje. Lovci naše družine se zavedamo, kako zelo je ogrožena pridelava hrane, samooskrba, a smo nekatere družine žal na robu zmogljivosti tako pri odstrelu kot pri izplačilih škod. Lanskoletnega odstrela ni bilo lahko doseči. Praktično celoten odstrel lahko opravimo samo ponoči. Imamo pa tudi neugodno starostno strukturo članstva, mladih lovcev praktično ni, in če bo šlo tako naprej, čez 20 let lovcev ne bo več. Zakaj? Ker se v to vtikajo razni varstveniki narave, ki vzamejo moralo mladim ljudem, ki so pripravljeni biti lovci. In če se vendarle kdo odloči, ga najprej eni označijo za morilca živali, drugi pa obremenijo s problemom preštevilnosti in škod po divjadi.

Ograje niso rešitev, se strinjajo kmetje in lovci. In oboji tudi menijo, da jim zakone pišejo tisti, ki sedijo po pisarnah in niso nikoli videli, kako se kmetuje ali kako se gospodari z divjadjo.

Franc Rijavec je letos že drugič sejal koruzo na 2,5 hektarja, a tudi novega posevka so se že lotili prašiči. »Tudi pri kmetih je zaradi vse težjih pogojev kmetovanja, tudi zaradi divjadi in zverjadi, problem starostna struktura. Le redki mladi se še odločijo, da bi kmetovali, in tudi kmetov čez 20 let morda ne bo več.«

LD Lijak je v štirih letih razdelila 62 električnih pastirjev. A to je le 20 % vrednosti zaščite enega hektarja površine. Potrebni so še akumulatorji, izolatorji, žica in količki. »Vse to je naš strošek. Potrebuješ dva akumulatorja, da se eden polni, medtem ko je drugi v uporabi. Na dva dni je potrebno polniti. Nekateri poleg akumulatorjev namestijo sončne celice, da ni polnjenja doma. A se ponavadi zgodi, da celice izginejo (so ukradene), dogajajo pa se tudi kraje električnih pastirjev in celo žice,« pravijo kmetje.

 RAZUMEJO LOVCE, A TUDI LOVCI MORAJO RAZUMETI NJIH

»Spoštujemo lovce, a na žalost smo tepeni samo kmetje,« pa je nadaljeval Janko Kosovel. »Lovcem je lov hobi, kmetovanje pa je za kmeta služba, vir dohodka in preživetja. Mi, kmetje, moramo plačevati davke, in, če želimo kaj pridelati, so poleg našega dela potrebni še veliki finančni vložki. Na koncu pa nam pridelek in zaslužek pobere narava – če ne vremenske neprilike, pa divjad skoraj zagotovo. Pojavljajo se očitki, češ da nekateri kmetje na njive nekaj posejejo zgolj zato, da poberejo subvencije. Jaz konec koncev tudi takšno ravnanje razumem. Takšna je evropska politika, ki ji ni mar pridelava hrane, temveč zgolj zeleno okolje. Če bodo šle stvari še naprej v smeri neučinkovitega upravljanja z divjadjo, bomo slej ko prej vsi kmetje primorani početi, kar počnejo nekateri redki posamezniki, ki po navadi sploh niso kmetje. A s takim načinom bomo lahko v prihodnosti lačni. Letos je sin Andrej posejal 24,5 hektarja koruze. Stroški semena, gnojil in herbicidov brez stroškov goriva in dela znašajo 24.800 evrov. Sinu sem dejal: Če to letos na koncu dobiš povrnjeno, si zmagal, če ne, boš propadel.«

Mladi kmet Andrej Kosovel iz Črnič: »Mladi lovci bi potrebovali motivacijo, tako kot jo potrebujemo tudi mladi kmetje. Očitno bodo v tej državi morali biti nekateri lačni, da se bodo stvari uredile.«

David Lenščak, poljedelec, sadjar in vinogradnik iz Šempasa, je dodal: »Ko se usedem na traktor, naredim 30 evrov izgube. V sadovnjakih nam prašiči lomijo mlade veje že v prvem letu po sajenju. Pet let pa traja, preden breskev dobro rodi. Imamo 1,5 hektarja breskev, včasih pa smo jih imeli precej več. A še huje je v tej dolini z vodo. Desetletje se že vleče sanacija Vogrščka in kakor izgleda, tudi letos ne bomo mogli namakati.«

 PRAKSE V TUJINI

Medtem ko pri nas iščemo razloge, da se ne ukrepa, pa nekatere države ob neobvladljivi preštevilnosti divjadi in zverjadi angažirajo celo policijo in vojsko. Nemci z divjadjo ravnajo zelo pragmatično. V enem od njihovih narodnih parkov vsako leto pripravijo pogone do obor in brez zadržkov postrelijo odvečno divjad. Trofeje pa so uničene. Zanimiv in posnemanja vreden pa bi bil primer ravnanja z volkovi v sosednji Avstriji. Preden se volka odstreli, ga je treba dvakrat opaziti in odvračati, in sicer če pride na razdaljo 200 metrov od naselij, hlevov ali pašnikov. Prvo odvračilno sredstvo morajo biti vizualni ali zvočni signali. To je lahko glasen krik, ploskanje ali odganjanje s svetilko. Drugo odvračanje mora izvesti lovec z opozorilnim strelom. Pomembno je, da je odvračanje vedno objavljeno na spletni strani Zveze koroških lovcev. Ob tretjem pojavu in dveh prijavljenih odvračanjih ima lovec že dovoljenje za odstrel, čeprav volk še ni napadel.