Hrana je sredstvo nadzora nad posameznimi ekonomijami, narodi in državami. Če imaš v oblasti hrano, potem imaš v oblasti narod ali državo ter seveda pripadajoče naravne vire. Zagotavljanje hrane ali manipuliranje z njo ima v času kakršnega koli konflikta izjemno moč, v času oboroženega konflikta pa je hrana prav tako močno orožje kot orožje nasprotnih vojsk. Vsak vojaški spopad, agresija nad neko državo, pomeni motnjo v kmetijski pridelavi napadene države, izpodrivanje njenega kmečkega prebivalstva in onemogočen transport hrane. Stroški vsakega vojaškega spopada, še posebej stroški obrambe, pa lahko tako obubožajo državljane in lokalne oblasti, da ne bodo mogli kupiti ali razdeliti potrebne hrane, tudi, če je ta še na voljo.

Negotovost v preskrbi s hrano je na splošno tudi vzrok za nasilne konflikte. V novejši zgodovini si agresorji kot vzrok spopada sicer po navadi pripišejo nek idealiziran razlog. Recimo, državljanska vojna v Severni Ameriki ni bila sprožena samo zaradi odprave suženjstva – konkurenčne, skoraj brezplačne delovne sile. Šlo je predvsem za nadzor in obvladovanje pridelave južnega bombaža in severne pšenice ter širjenje kmetijskih zemljišč proti zahodu celine. Tudi za drugo svetovno vojno je bila hrana osrednjega pomena – kot vzrok in kot orožje. Nemčija in Japonska sta vojno sprožili vsaj deloma zaradi hrane. »Smrt zaradi lakote je grozljivo tiha, s sovražnikovega vidika pa je lakota enako učinkovita kot orožje« v knjigi Okus vojne: Druga svetovna vojna in bitka za hrano ugotavlja angleška zgodovinarka Lizzie Collingham. Druga svetovna vojna je tudi pokazala, da je bil strah pred lastnim lačnim prebivalstvom eden od razlogov, zakaj so bile avtoritarne vlade nagnjene k zunanjim konfliktom. Kot ugotavlja zgodovinarka, je bil Hitler obseden s tem, da morajo biti nemški narod in še posebej oborožene sile dobro hranjeni, saj je verjel, da je bil propad Nemčije v prvi svetovni vojni neposredno povezan z lakoto, ki jo je prinesla zavezniška blokada. Zato je načrtoval in delno izvedel zasedbo žitnih delov Sovjetske zveze (vključno z Ukrajino) in ob tem uporabo letine za vzdrževanje vojske ter izstradanje prebivalcev. Namesto njih je hotel zemljo naseliti z nemškimi kmeti, ki bi ohranili rajh neodvisen pri oskrbi s hrano. Le malo Nemcev se je preselilo na vzhod, je pa štiri milijone sovjetskih civilistov in ujetnikov umrlo od lakote. Skoraj dve tretjini japonske vojske, ki je bila zabeležena kot umrla v boju, je dejansko umrlo od lakote. V drugi svetovni vojni je od lakote umrlo 20 milijonov ljudi. Ameriška vojska, odločujoča sila, je bila v vojni daleč najbolje hranjena. Da je hrana izjemnega pomena, potrjuje tudi Marshallov načrt za Evropo po drugi svetovni vojni, ki naj bi preprečil lakoto in s tem družbene pretrese, ki so sledili po prvi svetovni vojni.

In danes? Naraščanje prebivalstva, izguba kmetijskih zemljišč, konkurenca za fosilna goriva, povečano povpraševanje … in na koncu agresija Rusije nad Ukrajino (obe pomembni proizvajalki hrane) bodo zagotovo prinesli novo zavest o hrani, njenem pomanjkanju in racionalizaciji. Verjetno ne toliko na bogatem zahodu, temveč predvsem v tretjem svetu, saj je kruh osnovna hrana v mnogih revnih državah. Svetovni program ZN za hrano je leta 2021 več kot polovico svojih zalog za lačne po vsem svetu pridobil v Ukrajini. Države, zlasti na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, ki jih je že prizadela suša, se bodo soočile z veliko višjimi cenami osnovnih živil. In če bodo ljudje lačni, bo zagotovo sledila politična nestabilnost. In te države in narode si bo s hrano lahko podrediti ter tako obvladovati njihove naravne vire. Ko si politik v takih razmerah, te mora skrbeti, da ne boš mogel nahraniti svojega naroda in se poslužiš protekcionizma. Madžarska je uvedla dodatne nadzore nad izvozom žit, Turčija, Argentina in Srbija, prav tako Ukrajina in Rusija, so uvedle ali grozijo z uvedbo prepovedi izvoza. Amerika je zaskrbljena, da Kitajska strateško kopiči hrano, da bi imela večji politični vpliv na afriške države, ki so odvisne od uvoza hrane.

In Slovenija? Govorimo o ohranjanju kmetijskih zemljišč, govoriti pa bi morali o povečevanju njivskih površin. Kmetijska in okoljska politika prav nič ne storita, da bi kmet zaoral brazdo več, še celo onemogočita mu. Pa še ugotovitev zgodovinarke Collingham ob aktualni krizi: v zahodnem svetu bo ponovno pridobil ugled relativno poceni in hranljiv pridelek, ki ga imenuje pravi okus vojne – krompir. Kmetijski minister, kaj boste storili, da ga bomo Slovenci pridelali več in več ostale hrane? Ali pa se bo morda tega vprašanja moral lotiti obrambni minister?