Tako lahko zapišemo ob fotografiji, ki smo jo posneli na domu Antona Lončariča v Negovi, zaselku Negovskih Vrh. Obiskati njegov dom, v katerem živijo štiri generacije, je, kot bi obiskal muzej. Ob novi hiši stoji stara, v kateri so shranjeni mnogi predmeti, ki so v preteklosti služili ljudem na podeželju. Ker so Lončaričevi po ženinih starših podedovali hišo in posest, so na njenem domu našli tudi veliko »starin«. Ker je bil njen oče zidar, je imel ohranjeno tudi zidarsko orodje. »Moj tast, Žegarov Cenc, sicer se je pisal Vincenc Kocbek, je bil iskani zidar. Sezidal je mnoge hiše in druge zidane objekte. Na štere je hodil peš. V posebni torbi iz usnja je na štero nosil orodja, ki jih je potreboval kot zidar. Vse to je ohranjeno prav tako, kakor je zapustil. S seboj je nosil zidarsko kelo, »fangl«, zidarsko zajemalko, »rajhanco«, za ravnanje in glajenje ometov, zidarsko kladivo, plajbo ali svinčnico, klafeter, dvometrsko ravno lato, plajbo ali vodno libelo, zidarski šürc ali predpasnik, žnüro oz. vrvico in še kaj. Na štere je v več 10 kilometrov oddaljene kraje hodil peš. V zelo oddaljenih krajih pa so zidarji, posebno poleti, prespali kar na senikih. Anton pa po svojem tastu ohranja tudi anekdoto: Pri neki hiši je delalo več zidarjev in podavačev, strežnikov zidarjev, ki so prespali na štali, kot so rekli. Ker je bil gospodar gajc, skop, jim ni privoščil jutranjega šnopsa, šilca žganja. Zato so gospodarju nagajali s tem, da zjutraj niso zgodaj vstajali. Ko je šel gospodar krmit živino, si je ob tem, da bi »šinfal« zidarje, brundal: »Vstante že nemarni biki, saj ležite ko zidari.« Ni treba posebej ugibati, da je bilo karanje živine namenjeno zidarjem.

Ludvik Kramberger