V teh dneh je bilo v Domu starejših Ptuj, v enoti doma v Kidričevem, posebno slovesno, saj je njihov stanovalec Maks Kampl praznoval častitljivi 102. rojstni dan. Med mnogimi, ki so mu zaželeli vse najboljše, so bili tudi ljudski pevci KUD Stane Petrovič iz Hajdine, ki so z Maksom Kamplom tesno povezani, saj z njimi tudi večkrat zapoje lepe domače pesmi. Vsi skupaj so mu zaželeli še mnogo let trdnega zdravja, z željo, da se še večkrat srečajo na praznovanju. Ob slavljencu Maksu pa se je veselila rojstnega dne njegova žena Marta, ki šteje 94 let in v enoti doma v Kidričevem skupaj preživljata jesen življenja. Oba se še kar dobro počutita, saj jima nič ne manjka, Maksu pa korona epidemija ni prišla do živega, sta se oba pošalila na praznovanju rojstnega dneva.

Kot pravi, so bili pred 102 letoma drugačni časi kot danes – v mladosti je okusil revščino in pomankanje. Za Maksom Kamplom je bogata zgodovina in njegova življenjska knjiga je popisana z lepimi in manj lepimi dogodki, spomini. Ljudski pevci iz Hajdine so na Maksa posebno ponosni, saj je bil svojčas med ustanovitelji ljudskih pevcev v Hajdini, kjer se je pokazal s svojim talentom kot amaterski dramski igralec. Povedal je, da je pred leti režiral mnogo dramskih odrskih del, pripravljal pa je tudi kulturne prireditve. Danes 102-letni Maks se je izučil za peka in si ob službi pridobil poklic ekonomski tehnik, nato pa je doštudiral še pravo. Maks je bil vrsto let direktor Kmetijske zadruge Hajdina, zaposlen pa je bil tudi v podjetju Agrotransport. Vedno je bil spoštljiv do svojih sodelavcev, zato je bil v kolektivu zelo spoštovan in cenjen. Ker ima bogato znanje in izkušnje, jih rad prenaša na mladi rod. Čez dan večkrat zaide v domske delavnice, kjer z ostalimi sostanovalci ustvarjajo različne izdelke. Najbolj pa uživa pri petju. Veliko krat svojo ženo Marto popelje na sprehod po domskem parku. Povedal je, da je njegov recept za dolgo življenje zmerno življenje in uživanje domače hrane. Ob tem pa je dodal: »Veste, če kdaj ni šlo vse po planih, nisem bil hitre jeze, malo sem počakal in največkrat se je ohladilo in ni bilo več potrebe po jezi«.

Jože Žerdin