Slovenski poet France Prešern je prva dva razreda šole, ki je slovela daleč naokoli, med 1810 in 1812 obiskoval v Ribnici. Tedaj je šola imela prostore v Štekličkovi hiši, na današnjem Škrabčevem trgu, nasproti župnijske cerkve, in učence z Notranjske in Primorske, Gorenjske in Dolenjske, s Hrvaškega in iz Trsta. Najboljše učence so tedaj zapisovali v Zlato knjigo, ki je sedaj shranjena v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Med odličnjaki je prav gotovo najimenitnejše ime Franceta Prešerna, ki je bil kot najboljši učenec obdarovan ter zapisan v to knjigo. Prešernov sodobnik in sošolec Frančišek Kramer, doma iz Prigorice, poznejši politik, v drobtinicah o ribniški šoli piše takole: »V prvem razredu nas je bilo kakih 60 do 70. Vsak učenec je imel svojo tablico z nemško abecedo. Z njo smo letali k mizi posamezno, da nam je učitelj našteval črke po vrsti, mi smo jih pa izgovarjali. Imel je navado, da je otroka, ki mu je izgovarjal črke, suval z nekim bodalcem v kazalec ali pa ga mahal po glavi in hrbtu in tako dobesedno vtepal črke v glavo. Vsi smo nosili kazalce krvave, ranjene in gnojne v znamenje, da smo učenci njegovega prvega razreda«. Te rane so bile drugim otrokom v strašilo in starši so ustrahovali svoje otroke s tem, da so jim žugali s šolo. Ali je v tem načinu poučevanja že zarodek poznejšega Prešernovega razočaranja in »golj’five kače«, ki ga je »speljala od doma«, ali je največji slovenski pesnik tu doživel še kaj hujšega! Prešeren se še na smrtni postelji Ribnice ni spominjal s prijetnim občutkom. »Ne glede na vse, lahko smo ponosni na čas, ki ga je Prešern prebil v Ribnici,« je dejal Peter Lesar, zbiratelj in poznavalec preteklosti dežele suhe robe, ki je ob slovenskemu kulturnemu prazniku odstrl spomin na življenje velikega pesnika. V Ribnici sta poleg plošče na Štekličkovi hiši (na sliki od zadaj) in v parku kulturnikov še dva Prešernova reliefa na hiši, kjer je živel, po njem ime nosi tudi osnovna šola, v središču občine pa imajo tudi Prešernovo ulico.

Milan Glavonjić