V Sloveniji nam upravljanje z lovno divjadjo uhaja iz rok, kar se pravzaprav začne že z načrtovanjem odvzema divjadi iz narave. Zagotovo je načrtovanje odvzema strokovno neoporečno, a žal temelji na pomanjkljivih podatkih o škodnih dogodkih. Ti pa nastajajo predvsem zaradi nedoslednega prijavljanja škod (kmetje so naveličani nenehnega prijavljanja in nenehnih pogajanj o odškodnini) in tudi nedoslednega vnosa prijavljenih škod v uradne evidence. Da je neprijavljanje škod problem, je na nedavnem obisku kmetij na ilirskobistriškem območju opozoril tudi kmetijski minister dr. Jože Podgoršek z besedami: »Pozivam pa vse kmete, ki utrpijo škodo po divjadi oz. divjih zvereh, da to škodo prijavijo, ker le na ta način lahko aktualiziramo podatke o številčnosti populacij živali in tako sledimo stanju na tem področju.«

Težave s prekomerno številčnostjo divjadi, predvsem divjih prašičev in jelenjadi, se nam vlečejo že desetletja, zato tudi ni čudno, da so kmetje izgubili voljo po vsakokratnem prijavljanju škodnih dogodkov. Pogostokrat se tudi zgodi, da v izogib konfliktom z lovci, še posebej, če gre za soseda, raje popustijo pri svojih zahtevah po pravični odškodnini in pristanejo v nek dogovor.

 NIŽJE CENE DIVJAČINE IN NIŽJE ODŠKODNINE

Da je številčnost divjadi po posameznih območjih prekomerna, pa zagotovo ni le krivda lovcev, ki se spopadajo s posledicami neugodne starostne strukture članstva in današnjega načina življenja, pri katerem je časa za delovno aktivne vse manj, odhod v pokoj, ko bi bilo časa nekaj več, pa je vse poznejši. Svoje prida še lovni turizem, od katerega se preživljajo predvsem državna lovišča in ki mora novodobnemu lovskemu turistu omogočiti čim večjo izbiro in čim krajši čas do strela. Tudi številčnost članstva, ki se giblje okrog 20.000 in je v rahlem upadu, ni v prid zmanjšanju števila divjadi. Nestimulativne naj bi bile tudi odkupne cene divjačine, čeprav je divjad prirejena praktično zastonj na zasebni (kmetovi) zemlji in z zasebno (kmetovo) krmo.

Odkupne cene divjačine, ki nam jih je posredovalo podjetje Nimrod iz Škofje Loke:

SRNJAD – tehtano ohlajeno, brez glave, nog in notranjih organov:

I. kvaliteta 3,40 €/kg – srnjad s težo od 12 kg navzgor, z normalnimi strelnimi poškodbami, tudi »čisti« strel v mehko, ki ne povzroči mikrobiološke onesnaženosti mesa.

II. kvaliteta 2,40 €/kg – srnjad s težo od 5–11,5 kg in srnjad, ki je sicer po teži v I. kvaliteti, vendar ima prestreljen hrbet ali stegno ali strel v mehko, ki zaradi onesnaženosti zahteva odstranitev mesa.

JELENJAD

:

I. kvaliteta 2,20 €/kg

II. kvaliteta 1,70 €/kg

 – noge jelenjadi od skočnega sklepa do parkljev 0,30 €/kg

DIVJI PRAŠIČ

: I. kvaliteta 1,55 €/kg – telesna teža 25–70 kg z normalnimi strelnimi poškodbami,

II. kvaliteta 1,10 €/kg – telesna teža 10–24 kg in od 71 kg dalje ter prašiči, ki so po teži sicer v I. kvaliteti, vendar imajo prestreljen hrbet ali stegno.

Po podatkih letnih poročil Lovske zveze Slovenije je število škodnih dogodkov po divjadi iz 3330 v letu 2012 padlo na 2088, od tega pri divjem prašiču z 2669 v letu 2012 na 1696 v letu 2020, in pri jelenjadi z 242 v letu 2012 na 210 škodnih dogodkov v letu 2020. Po njihovih podatkih je bilo največ škodnih dogodkov v letu 2017 (332).

Podobno je tudi z izplačanimi odškodninami, ki so v letu 2012 znašale 295.188 evrov za vso divjad in protivrednost v materialu za 69.898 evrov, v letu 2020 pa 183.397 evrov in protivrednost v materialu za 56.000 evrov. Tu pa je še strošek dela lovcev pri sanaciji škod, ki ga LZS prikazuje v delovnih urah in zadnjih nekaj let tudi v vrednosti teh ur. Število delavnih ur se je od leta 2012 pa do 2020 z 8040 zvišalo na 8919. Zakaj se je v tem obdobju zvišalo število delavnih ur in zmanjšalo število škodnih dogodkov in izplačanih odškodnin, pa si lahko razlaga vsak po svoje. Glede na večje število delavnih ur namreč ni razumljiv upad škodnih dogodkov.

Pri škodah po divjadi je še en velik problem neobstoječega sistema ocenjevanja škod na travinju (kar je verjetno glavna škoda po jelenjadi, srnjadi, muflonih, damjakih, torej po rastlinojedi parkljasti divjadi) in škod v mlajših gozdnih sestojih zaradi objedanja in lupljenja. Teh škod nihče ne ocenjuje, še manj priznava in povrača odškodnino.

PROBLEMATIKA LOVIŠČ S POSEBNIM NAMENOM

Za razliko od škod, ki se pojavljajo na območjih lovskih družin (upravljavk lovišč), pa je v primeru škod na območjih lovišč s posebnim namenom (LPN) nekoliko drugače. LPN škode v denarnih sredstvih pomenijo pomemben izdatek in s tem pripomorejo tudi k njihovemu slabemu poslovanju.

Glavne dejavnosti LPN so trajnostno gospodarjenje z divjadjo, varstvo redkih in ogroženih živalskih vrst ter izvajanje lovskega turizma, ki je tudi najpomembnejši vir prihodkov za njihovo delovanje. Poslovni izid poslovanja LPN (v ZGS) od leta 2005 naprej kaže vedno okrog ničle. V letu 2018 pa je bil primanjkljaj že v vrednosti okrog 134.000 evrov in je bil pokrit iz dobička od tržne dejavnosti preteklih let. Stanje se do danes ni izboljšalo, saj je lovni turizem v upadu zaradi močne tuje (Poljska, Madžarska …) konkurence na tem področju, svoje pa je pridala še aktualna kriza.

Med trajne probleme, ki jih v LPN niso mogli rešiti v zadnjih 15 letih, pa sodi tudi zelo minimalizirano vzdrževanje številnih lovskih objektov zaradi zelo skromnih sredstev za redno vzdrževanje in investicije. Že v letu 2019 je ZGS kmetijskemu ministrstvu predlagal razmislek o smiselnosti in namenu teh lovišč ter ponudil tri variante ali njihove kombinacije:

• zagotovitev financiranja vsaj dela njihovega delovanja in nadomestitev izpada dohodka, ki je posledica odločitev države in ki vplivajo na poslovanje LPN;

• prenos upravljanja LPN v okvir SiDG ali druge organizacije je smiseln glede na namen delovanja;

• ukinitev LPN in razpis ter sklenitev koncesij za nove upravljavce (npr. lovske družine).

A se ni zgodilo nič, razen tega, da so člani interventne skupine, ki naj bi posredovala pri izrednih odstrelih zavarovanih prostoživečih živalih in so bili uslužbenci ZGS (zaposleni v LPN), sredi lanskega leta podali odstopne izjave. Prejšnji teden pa se je prvič zgodilo, da so na plačilni dan prejeli plače vsi zaposleni na ZGS, razen zaposlenih v LPN.

Zato smo na ZGS in na MKGP naslovili ustrezna vprašanja. Kot so nam odgovorili, so zaposleni v LPN, ki delujejo v sestavi Zavoda za gozdove Slovenije, plače prejeli 15. januarja 2022. O vzroku zamika pa so nam z MKGP sporočili: »Do zamika je prišlo zaradi manjših prihodkov ZGS od predvidenih v zadnji tretjini leta, ko imajo LPN največ dela. Končne rezultate poslovanja LPN v letu 2021 bo imel ZGS šele v prihajajočih mesecih, je pa že sedaj jasno, da bodo imeli LPN presežek odhodkov nad prihodki.«

Glede intervencijske skupine pa na MKGP pravijo: »Ministrstvo za okolje in prostor, ki je ustanovilo interventno skupino, že rešuje nastalo situacijo na ustrezen način.«

REKORDEN ODVZEM DIVJIH PRAŠIČEV IN JELENJADI

Glede realizacije odvzema divjadi so sporočili: »Po neuradnih (preliminarnih) podatkih je bila v letu 2021 realizacija odvzema divjadi za vse LPN v upravljanju ZGS naslednja: srnjad 98 %, jelenjad 99 %, divji prašiči 150 % in gamsi 96 %. V letu 2021 so upravljavci lovišč dosegli rekorden odvzem divjih prašičev in jelenjadi.«

19.370 divjih prašičev in

9270 jelenjadi

je bilo odvzetih v letu 2021.

Prejšnji rekord odvzema divjih prašičev je iz leta 2019 – 13.432, jelenjadi pa iz leta 2017 – 8.240.

Verjetno bomo z zanimanjem prebrali poročilo za leto 2021, v katerem bo razvidno, ali je bil dobiček LPN lani dovolj velik za pokritje preteklih izgub. Morda bomo lahko tudi primerjali razmerje med vrednostjo uplenjene divjadi, številom škodnih dogodkov in izplačanimi škodami tako po lovskih družinah, upravljavkah lovišč, kot po LPN?

Ker so lastniki gozdov in kmetijskih zemljišč zelo razočarani nad velikim staležem divjadi v LPN in posledično nad velikimi škodami, so člani strokovnega odbora za gozdarstvo in lovstvo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije že aprila 2020 opozorili, da nikakor ni primerno, da so državna lovišča na zasebnih zemljiščih. Predlagali so, da bi morali te površine prevzeti kmetje, združeni v lovsko družino. Glede na negativne poslovne izide LPN pa so izpostavili vprašanje, ali sploh še obstajajo razlogi za obstoj lovišč. Predlagali so tudi, da se LPN razpustijo in predajo v upravljanje obstoječim ali novoustanovljenim lovskim družinam.

Nimrod, ustanovljen 1994, je danes eden največjih ponudnikov divjačine v Evropi. Njihovi izdelki so prisotni na krožnikih vrhunskih restavracij in na policah trgovin priznanih trgovcev. Podjetje redno zaposluje okrog 60 delavcev in letno predela okrog 3100 ton divjačinskega mesa. V Sloveniji divjad dobijo od več kot 330 lovskih družin in Zavoda za gozdove Slovenije (LPN), vendar 85 % surovine uvozijo iz sedmih držav Evropske unije (predvsem z Madžarske in Poljske). Torej od naših LD zberejo okrog 460 ton divjačine. Končne izdelke pa v 89 % izvozijo v 17 držav.