Kožuhanje je del naše kulturne dediščine, ki ima bogato zgodovino, a žal tudi ogromno pozabljenih šeg in navad. Lahko rečemo, da je vsaka vas nekoč imela nek svojstveni način druženja in povezovanje v vseh letnih časih. V današnjem času je časa, namenjenega druženju, vedno manj. Vsem se nekam mudi, stroji pa so izpodrinili marsikatero delo, ki smo ga včasih opravljali s skupnimi močmi. Stari običaji pa gredo počasi v pozabo. Med pomembnejša jesenska opravila je nekoč spadalo tudi kožuhanje. Večina kmetij v naših krajih je namreč imela posajeno koruzo, to je bilo pomembno živilo za ljudi in živali. Društvo invalidov Črešnjevec se je odločilo, da prikaže, kako so se včasih družili in kožuhali ročno. Okoli 20 članov je prišlo na kmetijo Matjaža in Renate Pišotek iz Leskovca pri Pragerskem. Najprej so ročno trgali storže, nato jih je bilo treba oguliti in skupaj povezati za obešanje. Zbrana družba si je med delom pripovedovala šale in razne novice z vseh strani, tudi o korona virusu, manjkala pa ni tudi kakšna domača pesem. Gospodarja Matjaž in Renata sta nam povedala, da pri njih ličkajo na roke, ker želijo obdržati ta stari običaj.

Seveda pa »kožuhači« od napornega dela postanejo žejni in kdo od domačih mora naokoli s kakšno pletenko. Ličkanje traja po navadi pozno v noč in na koncu gospodinja pripravi dober prigrizek. Lepo je, da se ponekod trudijo ohranjati stare običaje, ki pa jih žal vse bolj izpodbija moderna mehanizacija. Predsednik Društva invalidov Črešnjevec Anton Kolar pa si je domislil, da to ni težko delo in ga lahko opravljajo tudi invalidi, se tako družijo in poklepetajo ter krajšajo čas v teh težkih časih, ko ne vemo več, kaj bi počeli. Na povabilo društva sta se kožuhanja letos udeležila tudi državnozborska poslanka mag. Karmen Furman in podžupan Občine Slovenska Bistrica Žarko Furman. Pokazala sta, da zmoreta tudi delo, ki se opravlja na kmetiji. Vsi skupaj so se po končanem delu družili ob dobri domači kapljici in izvrstni kulinariki.

Brigita Ptičar