V mirnem okolju vasi Grobišče, ki leži le lučaj od AC izvoza Postojna, se nahaja Smrekarjeva domačija, na kateri gospodari družina Stegel. Družina se je s prav posebnim občutkom pred dobrim desetletjem brez znanja in izkušenj lotila obnove opuščene kmetije in tako ohranila in nadgradila, kar so jim zapustili predniki. Ko so se odločili za obnovo, so hkrati registrirali tudi 10 dopolnilnih dejavnosti.

»Z ženo Melito sva si po poroki uredila stanovanje pri mojih starših na Ubeljskem,« je povedal Boštjan Stegel in dodal: »Kasneje pa je Melita po svojem očetu v Grobiščah podedovala kmetijo, takrat veliko 12 hektarjev, od tega okrog 6,5 hektarja obdelovalne zemlje in 5,5 hektarja gozdov. Danes pa naša družina vsega skupaj obdeluje 35 hektarjev površin. Gozd smo v glavnem obdržali, čeprav smo po žledu nekaj gozdnih površin tudi skrčili in jih spremenili v obdelovalna zemljišča. Kmetijska zemljišča smo povečevali tudi z nakupi in najemi od Sklada kmetijskih zemljišč RS.

Vsa zemlja, ki smo jo pridobivali na novo, je bila od 20 do celo 40 let zapuščena, kmetovanje pa praktično nemogoče.

Več ali manj smo nekaj let ta zemljišča zgolj čistili, pa naj bodo to gmajne, zamočvirjeni tereni ipd. Naredili smo tudi melioracijske jarke in jih kasneje zaradi lažje obdelave drenirali. Teh zemljišč pa tudi v kasnejših letih še nismo mogli ‘spraviti k sebi’, zato imamo tam še vedno podpovprečne pridelke krme, ki tudi še ni takšne kvalitete, kot bi lahko bila.«

KAR DOBIŠ OD PREDNIKOV, DOBIŠ ZA BODOČE RODOVE

»Na kmetiji ob prevzemu ni bilo praktično nič, nobene živali, prav nobenega orodja,« pove Boštjan in dodaja: »Niti jaz niti Melita o kmetovanju nisva vedela popolnoma nič – razen, da krava spredaj je in zadaj iztreblja. Melita je prej delala na banki, jaz pa v komerciali. Najino stališče glede dediščine pa je bilo takšno, da kar dobiš od svojih prednikov, ne dobiš zato, da to zapraviš, temveč ti je bilo dano v neko hrambo in nadgrajevanje za bodoče rodove. Čeprav živiva 15 kilometrov od te kmetije, sva se odločila, da jo prav zaradi najinega odnosa do dediščine ohraniva. Poslopja in hiša so bili že praktično podrtija sredi vasi. Pri obnovi in s kmetovanjem sva začela iz ničle, brez grabelj, vil, brez orodja in mehanizacije, brez znanja … V letu 2010 sva začela z obnovo skednja in gradnjo pomožnega objekta, v katerem smo uredili kuhinjo s servisnimi prostori. Tam, kjer sta bila nekdaj hiša in hlev, pa nastanitveni objekt. Cela vas je varovana kot kulturna dediščina, tako da smo pri vseh teh delih morali upoštevati navodila Zavoda za kulturno dediščino. Najprej je sicer prišlo do nesporazumov, a smo kasneje delali z roko v roki. Brez posveta s strokovnjaki pa tudi ni šlo. Zato smo za isto mizo sedli skupaj s tremi predstavniki svetovalne službe KGZS, predstavnikom Zavoda za kulturno dediščino, z nekom, ki se je z dejavnostjo že ukvarjal, in z našo projektantko. Njih smo povprašali, kaj in na kakšen način lahko delamo in na katere razpise se lahko prijavljamo. Takrat smo se odločili za tri ukrepe: obnovo kulturne dediščine, predelavo in diverzifikacijo v nekmetijske dejavnosti. A nič ni zastonj, potrebnih je veliko odločitev, ki morajo biti predvsem trdne, saj se s tem ni šaliti. Vse tri razpise smo imeli po nekaj zagovorih v roku dveh let odobrene. Kompletna obnova in novogradnje na domačiji pa so trajale leto in pol. V letu 2013 smo tako obnovili skedenj, v prvi polovici 2014 servisni objekt in na petek, 15. maja 2015 – tega dne ne bom pozabil, smo imeli otvoritev prenovljene domačije z nastanitvenim objektom, ki je kopija stare hiše in hleva pod njo. Ohranili smo tudi ime domačije, Smrekarjeva domačija, čeprav pojasnila, od kod to ime, vsaj za dvesto let nazaj nismo našli. Ugotovili smo, da se je sem v letih med 1809 in 1810 iz Nemčije priselila družina Maver in od takrat je bil ta priimek zapisan tudi na portalu nekdanje hiše, ki smo ga ohranili tudi pri novogradnji nastanitvenega objekta.«

S ČIM NAJ SE ZAČETNIK UKVARJA?

»Od leta 2010 naprej smo začeli vzpostavljati kmetijsko dejavnost in takrat smo kupili tudi prve živali. Prvi so bili osli, to pa predvsem zato, ker nam nobena kmetijska svetovalna služba niti prijatelji niso svetovali drugih živali. Ker pač niso vedeli, kaj bo iz nas in naše kmetije sploh nastalo in ali bomo za živali sploh uspeli prav skrbeti. Naša želja je bila sicer imeti krave in delati mlečne izdelke ter jih potem prodajati in nuditi v degustacijo na naši kmetiji. To so nam, kot da bi zapihala burja, takoj vsi odsvetovali. Naslednja ideja je bila, da naredimo oboro in damo vanjo divjad. Tudi to nam je bilo odsvetovano, saj od nas nihče ni ne lovec ne veterinar. Naslednja ideja je bila, da kupimo dve kobili, a ker nismo imeli ne traktorja ne prikolice ne drugega prevoznega sredstva, s katerim bi kobili vozili k žrebcu, nam je bilo tudi to odsvetovano. In potem sem svetovalce vprašal, kaj pa naj potem naredim. In so mi rekli: ‘Boštjan, vzemite osle.’ Čredica štirih oslov je v naslednjih letih zrasla na okoli 20 oslov. Pred dobrimi štirimi leti pa smo imeli dva napada volkov, ki so nam pokončali oslice z mladiči. Zdaj nam je čredo uspelo obnoviti z lastnimi živalmi in šteje nekaj čez 20 oslov. Začeli smo rediti tudi cike, danes jim imamo 34, poleg tega pa še krškopoljske prašiče. Vse naše živali so preko celega leta zunaj z možnostjo, da se v zimskem času ali v hudi burji in dežju lahko umaknejo v zavetišče. V zadnjih štirih letih nam je z dokupi uspelo združiti oz. zaokrožiti pet večjih sklopov zemljišč. To pomeni, da imamo velike strnjene površine v izmeri po šest in sedem hektarjev, kar nam močno olajša obdelavo zemlje in postavitev pašnikov. Na koncu pa to pomeni tudi zmanjšanje stroškov in prihranek na času.«

Z VELIKO VOLJE IN SPOMINOM NA PREDNIKE

»V letu 2015, po zaključku gradnje in obnove, smo se začeli ukvarjati s turistično dejavnostjo v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Dopolnilne dejavnosti imamo registrirane že od vsega začetka, čeprav nam na začetku pravzaprav niti ni bilo jasno, kaj je kmetijska dejavnost in kaj je dopolnilna dejavnost na kmetiji. Meni, ki sem imel dotlej svoj s. p., namreč ni bilo razumljivo, da lahko ena oseba z eno davčno številko in enim TRR-jem v davčnem smislu deluje kot dve pravni osebi – na eni strani kot s. p. po dohodkih in prihodkih, na drugi pa si obdavčen po katastru. Kar nekaj časa je bilo potrebnega, da smo spoznali, da tako pač je.

Vsa dela opravimo v okviru družine, razen v gostinskem delu, kjer imamo zaposlenega kuharja. Tako uspemo obdelovati in skrbeti za našo kmetijo in sprejeti ter postreči goste v šestih sobah našega nastanitvenega objekta. Sobe se imenujejo po zadnjih petih prednikih, ki so živeli na tej kmetiji. Spodaj imamo sobi Jožefa in Ivane, zgoraj sobe Ivanke, Franceljna in Alojza. Apartma pa smo poimenovali po ženinem očetu Aleksandru. Na hodniku imamo tudi njihovo skupinsko fotografijo in tudi s tem ohranjamo spomin nanje. V šestih sobah na leto naredimo okrog 3500 nočitev. Naš poslovni načrt je sicer predvideval med 1000 in 1200 nočitvami, a že v šestih mesecih po otvoritvi v letu 2015 smo ustvarili 1900 nočitev. V prvem letu smo imeli predvsem nočitve za eno noč, torej goste v tranzitu, zato smo se morali trženja naših storitev lotiti nekoliko drugače. Ker smo mnenja, da dobra beseda dobro mesto najde, smo začeli vlagati predvsem v naše goste. Nismo se odločili za reklamiranje prek interneta in drugih medijev, temveč dejansko prek naših gostov od ust do ust. Ko naši gostje, čeprav v začetku in tudi še sedaj v mnogih primerih zgolj enodnevni, poskusijo našo hrano in so deležni naših storitev, to povedo še drugim. Na ta način pridobivamo vse več gostov, ki se pri nas zadržijo dalj časa.«

PRIDELKI IN IZDELKI PORABLJENI NA KMETIJI

»Smo ekološka kmetija, pridelujemo tudi svoja žita, piro, ječmen in pšenico. Imamo svoj mlin, nekaj malega pa pridelamo tudi zelenjave. V okviru naših dopolnilnih dejavnosti pridelke in izdelke doma tudi prodajamo: od kruha, sadja, sokov, mesnih izdelkov … Hčerka tako melje, pakira in prodaja razne moke, kar nam je prišlo še kako prav ravno v času epidemije, ko smo imeli močno zmanjšano število nočitev, s tem pa tudi mnogo manjšo porabo lastnih pridelkov in izdelkov v turistični in gostinski dejavnosti. Do epidemije pa smo dejansko vse pridelke in izdelke porabili za naše goste. Gostom ponudimo tudi nekaj z bližnjih kmetij, s katerimi sodelujemo, predvsem kar se zelenjave tiče. Pri pijačah pa poleg vode iz pipe ponudimo le naše sokove, vina Janka Trošta iz Podnanosa in lokalno pivo Varissh. Ker želimo biti drugačni od turistične industrije, vztrajamo izključno na svojem in lokalnem.«

OBETI ZA PRIHODNOST

»Starejša hči, 21-letna Zala, je zaključila veterinarsko šolo in se dodatno izobražuje na področju fizioterapije. Njena želja je, da bi izvajala terapije s konji za prizadete otroke. Srednja hči Živa se vidi v glasbi in hodi na glasbeni konservatorij v Mariboru. Najmlajša Ajda pa hodi v četrti razred osnovne šole. Sicer pa vse tri hčerke igrajo razne inštrumente. Lani smo kmetijo ločili na dva dela, nosilka matične kmetije vključno z vsemi dopolnilnimi dejavnostmi Smrekarjeve domačije je še vedno žena. Na površinah bližje Ubeljskega pa smo ustanovili novo kmetijsko gospodarstvo, ki se bo ukvarjalo predvsem s kopitarji. Tam naj bi svojo dejavnost v bodoče opravljala hči Zala. Z ženo veva, da ne bova večna, in poskušava na ta način poskrbeti za najine otroke. Predvsem pa jim želiva prihraniti morebitne kasnejše razdore. Poskušava vsakemu otroku pomagati, da uresniči svoje ideje in želje in mu pri tem stati ob strani. Če bi Zali branili, bi v prihodnosti verjetno odšla nekam v službo, in vprašanje je, če bi se še kdaj vrnila na kmetijo in kmetovala,« nam je za konec povedal Boštjan.