Tokrat smo obiskali »naj domačijo« Franca Slaviča v Stanetincih. Naš obisk je potekal skupaj z županom občine Sv. Jurij ob Ščavnici Antonom Slana, predsednico OORK Sv. Jurij ob Ščavnici Cvetko Fiala in poverjenico Rozino Kraner ter predsednikom Društva upokojencev Sv. Jurij ob Ščavnici Slavkom Miheličem, da čestitamo »staremu« gospodarju Francu Slaviču za njegov 90-letni življenjski jubilej. Prijazno sprejeti smo bili v veliki kmečki hiši, ki je bila leta 1997 v akciji izbora najlepše kmetije, ki jo je izvajal pomurski tednik Vestnik, upravičeno izbrana za naj kmetijo. In še vedno je takšna. Ko smo si od zunaj ogledali njihovo kmetijo, smo bili od mlade gospodinje Alenke in gospodarja Srečka Slaviča povabljeni v veliko kmečko kuhinjo, kjer nas je pričakal slavljenec, »stari« gospodar te kmetije, ki jo je izročil »mladim« v nadaljnje gospodarjenje. Kakor je navada ob takih obiskih, je slavljencu najprej čestital župan, ki mu je v imenu občine izrekel čestitke ter izročil priložnostno darilo. Nam je padlo v oko, da nas je sprejel v kmečki odpravi, se pravi, opasan z modrim predpasnikom, »šurcom«, na katerem je imel navezan robček za brisanje nosu, ki so mu nekoč rekli »šnajctihl«. Zdelo se nam je, da je s tem hotel poudariti, da je bil vse življenje preprost gospodar te lepe in prijazne kmetije. Kakor vedno, ko župan obišče starejše, ki dopolnijo devetdeset ali več let, če slavljenci dovolijo, je tudi tokrat župan podkrepil čestitko s pesmijo »Kolkor kapljic, tolko let« ter pesmijo »Vse najboljše, dragi Franc«. Da je bilo vzdušje prijetno, sta pripomogla mlada gospodarja Alenka in Srečko, ki sta mizo obložila z domačimi kmečkimi mesnimi dobrotami in doma pečenim kruhom.

Franc Slavič se je rodil 28. septembra 1931. leta v Stanetincih, kjer živi celo življenje. Po poroki z Moniko leta 1961 je od staršev prevzel kmetijo. »Usoda je hotela, da sem se vse življenje posvetil kmetovanju. Z ženo, ki je bila dobra gospodinja, sva dobro gospodarila. Hudo nam je bilo po vojni, v času, ko so bile uvedene obvezne oddaje. Tedaj smo morali obvezno oddajati poljske pridelke, živino in prašiče, za kar pa nismo prejel takega plačila, kot bi pričakovali. Za oddano: mleko, zrnje, govejo živino in prašiče, smo prejemali bone, s katerimi nismo imeli kaj početi, saj v trgovinah ni bilo robe. A vseeno smo preživeli. Sedaj sem srečen, da kmetijo, kjer redimo okoli 40 glav živine, prašiče pa le za svojo potrebo, uspešno vodita sin Srečko in snaha Alenka, ki dobro gospodarita,« je vsem prisotnim povedal Franc in se ob tem vsem zahvalil za obisk in čestitke. Kot je povedal, mu gre danes najlepše, a če bi lahko še delal, bi mu bilo še lepše. Spominja se časov, ko so imeli pri hiši po tri konje, z dvema so orali, eden pa je vlekel brano po zorani njivi. Danes je kmetija opremljena z raznimi stroji, ki jih vlečejo traktorji. Ker ne more več delati, ima sedaj več časa za branje Kmečkega glasa, ki prihaja v hišo več kot pol njegovega življenja.

Ludvik Kramberger