Jesenska zgodba v Šokčevem dvoru je tradicionalna prireditev, ko Javni zavod Krajinski park Kolpa odpre vrata muzeja Šokčev dvor in predstavi svoje delo. Prav tako pa omogoči predstavitev deležnikom, ki ustvarjajo v lokalnem okolju in nudijo tržne viške. Največkrat so to kmetje in rokodelci, ki uporabljajo naravne materiale in tradicionalne tehnike. Dogodek je umeščen v čas med sv. Mihaelom (29. september), ki med drugim velja za zaščitnika kmetijske biotske raznovrstnosti, in mednarodnim dnevom opazovanja ptičev (4. oktober). Kot najpomembnejše pa je to tudi družabni dogodek, ko se srečamo s sosedi, prijatelji in sodelavci. Vodenemu ogledu skozi muzejske zbirke in prikazom domačih obrti, ki ga je izvedla Tončka Jankovič z drugimi mojstricami, vedno sledi tudi kulturni program. Belokranjci so tokrat zelo pozorno prisluhnili plesno-pripovednemu performansu: Prekleta zemlja poželjivih žensk, ki ga je izvedla dr. Kanika Gupta iz New Delhija, Indije, ki je trenutno na rezidenci v Etnografskem muzeju Slovenije v Ljubljani. Umetnica je doktorirala prav iz teme starodavnega indijskega motiva ženske in drevesa. In v predstavi jezik (angleščina) sploh ni bil ovira, čeprav ga veliko gledalcev ne razume.

Že tradicionalno se na prireditvah v Šokčevem dvoru pojavljajo različna kamišibaj gledališča, tokrat sta nam ob glasbi in pripovedovanju več zanimivih zgodb predstavila Breda in Darko Kočevar. In ker so gledalci vseh starosti pred njunim odrom na kolesih kar obnemeli, sta morala vedno znova dodajati nove in nove zgodbe – za mlade in stare … Petnajstkratni slovenski državni prvak v striženju ovc in štirikratni udeleženec svetovnih prvenstev Alojz Novak – Slavc pa je prikazal postopek striženja ovc in ravnanja s surovo ovčjo volno, ki jo v parku veliko uporabljamo za najrazličnejše namene. Na stojnicah so se predstavili ponudniki izdelkov domače obrti in ekološki kmetje s svojimi pridelki in proizvodi ter uspeli tudi prodati svoje blago. Tokratna posebnost je bila stojnica za destilacijo sivkinega olja. Lahko bi rekli: Tudi v malih Žuničih smo imeli vse, kar imajo veliki.

Boris Grabrijan