V Terbegovcih pri Sv. Juriju ob Ščavnici je svinja gospodarju Alojzu Slekovcu skotila 14 mladičev. Kot nam je povedal gospodar, redijo prašiče le za svoje potrebe. Pravi pa, da se redko zgodi, da bi svinja skotila tako veliko število mladičev. Kot je znano, ima svinja dvanajst seskov. Ker je eden od štirinajstih poginil, verjetno ga je »mama polegla«, je ostalo 13 krepkih mladičev, ki se potegujejo za svoj sesek. Gotovo ste slišali za besedno zvezo »trinajsto prase«. Po domače bi to razložili, da enega izmet trinajstih, ker nima svojega seska, odmetavajo. V ljudskem pogovoru velja tudi pri ljudeh ta rek, saj rečejo tistemu, ki je nekoliko zavržen, da je trinajsto prase.

Kako se bodo pobotali Slekovčevi mali prašički, se bo pokazalo tako, če se bodo vsi enakomerno razvijali. Morda bo med njimi delovala solidarnost in bodo »trinajstemu prasetu« tu in tam odstopili sesek in se bodo vsi najedli in vsi preživeli. Že v uvodu smo povedali, da Slekovčevi redijo prašiče za svoje potrebe. »Res je, in to iz dveh razlogov, da imamo domače meso in mast, ki jo še vedno uporabljamo, drugič zato, da se vsako leto enkrat zberemo domači in bližnji sorodniki na kolinah. Na tak način ohranjamo tradicijo kolin, ki so od nekdaj domači praznik. Tudi mesarja imamo domačega, to je moj brat Franc Slekovec, pri delu pa mu pomagajo člani naše družine. Ob kolinah je moja skrb, da pripravim jedi, ki so značilne za koline. Ker so koline vedno pozimi, mesarju in pomočnikom ponudim čaj in žganje. Kot rečemo, je to za korajžo in moč. Prva jed, ki jo na kolinah damo na mizo, je pečena kri, za kosilo pa pražena jetra. Za zaključek kolin pa pridejo na mizo hrbtiščna juha z rezanci, kislo zelje, svinjska pečenka, kisana rdeča pesa in na koncu kašnate, te so iz ajdove kaše, klobase, ki jim pravimo koline. K temu sodi tudi domače vino, po navadi iz samorodnih sort, kot mu danes pravimo rdečka. Take so naše koline,« je povedal gospodar Alojz Slekovec.

Ludvik Kramberger