Od celotne površine Slovenije (2.027.100 hektarjev) več kot dve tretjini ozemlja sodi v gorsko- hribovska območja. Kar 86,9 % ali 1.761.262 hektarjev pa sodi v t. i. območja z omejenimi možnostmi za kmetijsko dejavnost. Kmetijska dejavnost na teh območjih temelji na družinskih kmetijah, ki se ukvarjajo predvsem z živinorejo. V največji meri z govedorejo (mleko na ugodnejših pogojih, krave dojilje na manj ugodnih). Gorska območja znotraj teh območij pa imajo še dodatne naravne omejitve. Od celotnega obsega 466.358 hektarjev kmetijskih zemljišč (GERK) v Sloveniji jih je kar 345.515 hektarjev v OMD, in sicer v gorskih območjih, območjih z naravnimi in območjih s posebnimi omejitvami. Vendar so tudi znotraj OMD lahko zelo velike razlike v omejitvenih dejavnikih med posameznimi območji. Kako naj bi ohranili družinske kmetije in kmetijsko dejavnost na teh območjih, se ob pripravi Strateškega načrta (SN) za obdobje 2023–2027 sprašujejo več ali manj v vseh kmetijskih stanovskih organizacijah. Še posebej v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije in Svetu za območja z omejenimi možnostmi (OMD) za kmetijsko dejavnost pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.

Dejstvo je, da cene kmetijskih pridelkov in proizvodov v hribovskem in gorskem svetu ne pokrivajo stroškov pridelave in prireje, ki predvsem na kmetijah z manjšim obsegom pridelave in prireje zmanjšuje interes po vlaganjih. Pridelek pa zmanjšujejo tudi naravne nesreče, kar tudi negativno vpliva na odločanje o nadaljnjih vlaganjih v pridelavo in prirejo. Zaradi široke dostopnosti cenene hrane na trgu pa je že na splošno zmanjšan interes za pridelavo hrane. Pomemben dejavnik k upadu interesa za pridelavo in kmetovanje na hribovskem svetu pa so tudi administrativna bremena, ki jih je vse več.

Postavljajo se vprašanja: Kako doseči boljši dohodek na teh kmetijah oziroma kako ustvariti višjo dodano vrednost kmetijskim pridelkom in živilskim proizvodom s tega območja, da bi ohranili tako kmetovanje kot tudi poseljenost in kulturno krajino? Ker je na teh območjih v primerjavi z ravninskimi močno otežen vsak prihodek iz kmetijske dejavnosti, bi morala družba, še posebej država, tem območjem nameniti mnogo več finančnih in drugih vzpodbud. Dejstvo je, da kulturno krajino in podobo turistične dežele ohranjajo prav hribovski kmetje, a od tega imajo bore malo. Še celo več, subvencije so z vsakim novim programskim obdobjem manjše. Ne gre pa pozabiti, da so zelo velike razlike pri ustvarjanju prihodkov od kmetijske dejavnosti tudi med samimi OMD. Na primer: reja živine na ravnici okrog Slovenj Gradca ali reja živine v zasavskem hribovju. Žal evropsko skupno kmetijsko politiko, tako kot ostale politike, kroji kapital. Tega pa imajo v rokah predvsem lastniki prehrambnih multinacionalk in velikih nosilcev kmetijske dejavnosti na ravninskih območjih. Z ekonomskega vidika je to sicer dopustno, kar pa se tiče suverenosti posamezne države in njene kmetijske politike, pa prav gotovo ne. In nikakor ni prav, to velja predvsem za Slovenijo, da po površini manjšinska ravninska kmetijska dejavnost praktično kroji kmetijsko politiko.

Subvencije v treh različnih programskih obdobjih

Hribovske kmetije imajo v zadnjem PRP-ju od 30 % pa vse tja do 45 % manj subvencij.

SVET ZA OBMOČJA Z OMEJENIMI MOŽNOSTMI ZA KMETIJSKO DEJAVNOST

S temi izzivi se intenzivno ukvarjajo tudi člani Sveta za OMD, ki ga vodi predsednik Janez Beja. Prejšnji teden so kmetijskemu ministru Jožetu Podgoršku predlagali, da se v Strateškem načrtu (SN) za obdobje 2023–2027 več investicijskega denarja nameni vzpodbujanju investicij na gorskih območjih.

Minister je na seji Sveta za OMD izpostavil, da morajo biti intervencije v SN pripravljene tako, da jih bomo lahko izvajali in da bomo z njimi dosegli zastavljene cilje. Izpostavil je tudi, da se mora tudi kmetovanje na gorskem območju splačati, kar pa naj bi bilo mogoče doseči s spodbujanjem povezovanja, z verigami, z dodano vrednostjo in z regionalnim pristopom (eko regije). Svet za OMD je med predlogi zapisal, da morajo biti razpisni pogoji ciljno usmerjeni v podpore kmetijam, ki imajo zelo težke obdelovalne pogoje in redijo travojede živali. Investicije za male in srednje kmetije naj se ohranijo in poveča naj se vrednost dodeljenih sredstev najmanj na 10.000 evrov. Pri podpori za mlade prevzemnike naj se naredi razpis, ki bo namenjen izključno mladim prevzemnikom na gorskem območju. Program KOPOP pa naj se prilagodi potrebam na terenu, predvsem kmetijam na težkih obdelovalnih pogojih. Uvede naj se pravičnejše enotno plačilo za njive in travnike. Po mnenju Sveta za OMD bi bile potrebne tudi investicijske podpore v infrastrukturo za potrebe kmetijstva in turizma.

NE NA RAČUN HRIBOVSKEGA KMETA

Po seji Sveta za OMD je Janez Beja za Kmečki glas povedal: »Težava je predvsem v pomanjkanju denarja za vse želje, potrebe, predvsem pa za ohranjanje obdelane slovenske zemlje. Denarja je vedno premalo predvsem zaradi velikih apetitov velikih kmetij in kmetijskih podjetij, katerih miselnost je: Več kot imam, več subvencij moram dobiti. Prav in pošteno je, da omenjeni kujejo dobičke in ob zaključku leta preštevajo presežek denarja, vendar ne na račun hribovskega in gorskega kmeta. Žal se je v preteklih programskih obdobjih jemalo hribovskemu kmetu in omogočalo dobičke in nadpovprečni razvoj omenjenim kmetijam in podjetjem. Zaradi nespametnega deljenja subvencij v preteklosti vsak dan zapremo tri kmetije. Zavedam se, da se sleherno kmetijo in obdelano površino ne da ohraniti, lahko pa s pametnim, ciljnim razrezom subvencij ustavimo množičen trend ugašanja hribovskih kmetij.

Starostna struktura kmetov je previsoka, starost nosilcev kmetij pa se linearno dviguje predvsem na hribovskih in gorskih kmetijah. Mladi se ne odločajo za nadaljevanje kmetovanja, še več, zapuščajo kmetije in se selijo v dolino. Stanje v kmetijstvu je trenutno v zelo resni preizkušnji, predvsem so na preizkušnji kmetije, ki redijo travojede živali. Ekonomski izračun izkazuje 40 % manjši dohodek kmetijam na hribovskih in gorskih območjih, kot je dohodek na nižinskih kmetijah. Hribovski kmetje zaradi specifik (majhna kmetija, brez njiv, manjša proizvodnja, nižja izobrazba, manjše možnosti za dopolnilne dejavnosti) v večini primerov ne pridejo skozi sito razpisnih pogojev za investicije. Nič boljše se ne godi mladim, ki razmišljajo o prevzemu kmetij. Tudi tu se ponavlja ista zgodba o neuspešnosti kandidiranja za mladega prevzemnika. Kljub temu da so na zunaj vsi mladi prevzemniki v enakem položaju glede razpisnih pogojev, se pri seštevku točk vedno obrne v prid ravninskim velikim kmetom. Hribovski mladi prevzemniki pa ostanejo brez prepotrebnih zagonskih sredstev. Naj ponovim, kako izgleda za kmete na hribovskih gorskih območjih: najprej se je vzelo do 50 % subvencij, za investicijske razpise ne dobijo zadostnega števila točk in prav tako za mladega prevzemnika kmetije ne izpolnjujejo vseh kriterijev oziroma dosežejo premajhno število točk. Ko potegnemo črto zadnjih dveh programskih obdobij (skoraj 20 let), vidimo, da se je jemalo hribovskim območjem in znatno pomagalo ravninskim. Nedopustno je, da kmetijska podjetja in nekaj sto velikih kmetij kuje dobičke na račun hribovskih in gorskih območij.

Evropski denar, subvencije, je treba ciljno razdeliti sektorjem, ki so desetletja v težkem položaju in hribovsko-gorskim območjem pomagati, da bodo kmetje vztrajali, kmetovali in redili živali. Če Slovenci želimo ohraniti zeleno in obdelano slovensko podeželje, je območjem z zelo težkimi obdelovalnimi pogoji treba znatneje pomagati!«