Pred dobrimi 25 leti je Milivoj Božeglav po svojih starših v Štorjah pri Sežani podedoval majhno posest, na kateri sta z ženo Nives iz ruševin na noge postavila kmetijo. Kmetovati sta začela leta 1996 z zgolj šestimi hektarji lastne kraške zemlje. Za delo pa takrat niti grabelj nista imela. Oba sta hodila v službo, Milivoj na železnico, Nives pa je bila medicinska sestra. Kmetovati sta začela z dvema kozama in nekoliko kasneje še z dokupom nekaj ovac. Počasi sta začela z mesno prirejo in ob tem povečevala čredo na 120 koz in okrog
300 ovac ter uvedla še rejo krav dojilj (prek 40 plus teleta) in konj.

»Bilo je vsega dovolj,« pravi Milivoj, »le s subvencijami imamo zelo slabe izkušnje. Takratno nerazumevanje kraškega pašnika in 100-odstotno soglasje vseh živečih in neživečih solastnikov najetih površin s strani birokracije nas je pahnilo popolnoma na dno. Zato smo se leta 2011 preusmerili v mlečno prirejo in to v začetku košnje, ko nismo imeli niti sredstev za nafto. Pa smo zaradi ponosa kljub vsemu nadaljevali. Srečo smo imeli, da je žena pred tem že molzla koze in si pridobila znanje izdelave sirov. Ko smo bili na dnu, se je ob pomanjkanju finančnih sredstev pojavilo vprašanje, kaj bomo sploh molzli, krave ali koze. Odbrali smo nekaj boljših krav in začeli s prirejo mleka, ostale živali pa smo prodali. Ob vseh takratnih problemih nam je bil v veliko pomoč kredit 5000 evrov, ki sem ga kot kreditno sposoben lahko najel pri Deželni banki. Ekološko kmetijo smo imeli registrirano že prej, po prehodu na prirejo mleka pa smo se po posvetu z našimi mladimi, hčerko Kristino in danes njenim možem Matejem, odločili tudi za registracijo dopolnilne dejavnosti. Hčerka Kristina je diplomirana agronomka in ker sem ji v preteklosti v dobri veri dal nekaj zemljišč, ni bila upravičena do sredstev iz naslova mladega prevzemnika. Razen neposrednih plačil in kreditov nismo do sedaj prejeli nobenih drugih vzpodbud. Vse, kar danes imamo, je plod naših rok. Dokupili smo še okrog osem hektarjev površin in zdaj skupaj obdelujemo približno 80 hektarjev, od tega je malo manj kot polovica travnikov, ostalo pa so kraški pašniki. Trenutno imamo 19 krav molznic, 110 ovac in okrog 50 koz. Ob mlečni prireji imamo tudi še nekaj mesne. Naša jagnjeta dobavljamo dvema gostilnama.«

Milivoj in Nives Božeglav z vnukom

NAČRTI IN TEŽAVE
»Radi bi zgradili sodobnejši in večji hlev, a na gradbeno dovoljenje čakamo že tri leta,« še pove Milivoj in doda: »Zapletlo se je pri tem, da birokracija zahteva šest metrov široko dovozno pot. Pri nas na Krasu pa je to zaradi suhozidov ob obstoječih poteh in razdrobljenosti lastništva velik problem. Mi kot uporabnik
in investitor hleva tudi ob današnji mehanizaciji nimamo potrebe po tako široki poti. Že sedaj do starega hleva lahko pridemo z vsakim kamionom. A birokracija tega zaenkrat še ne razume. Hlev in pripadajoče spremljevalne pokrite površine pa nujno rabimo tako zaradi povečevanja števila živali kot tudi za spravilo strojev in senenih bal pod streho. Ne zdi se mi logično, da so nam parcelo, na kateri bi gradili, spremenili v zazidljivo ob obstoječi poti, sedaj pa ne dovolijo gradnje in zahtevajo tako široko pot. Ob tem pa vsi govorijo, kakšen naj ostane Kras – s suhozidi, kraškimi pašniki in gmajnami, obdelan …«
Kot pravi Nives, njihova kmetija sicer ni majhna in nudi delo štirim članom družine. »Trenutno smo za delo sicer štirje, a je treba gledati v prihodnost in upoštevati zmožnosti za delo. Jaz sem invalidsko upokojena, Milivoj pa bi zaradi zdravstvenih razlogov moral že nekoliko popustiti z delom. A če oba prenehava, bi bilo treba na kmetiji zaposliti dodatne delavce.« Tu ji v besedo vskoči Milivoj: »Mene bi že še nekako zamenjali, težava bo zamenjati mojo ženo. Da bi opravili vse njeno delo, bi bilo treba zaposliti tri delavce. Zakaj? Kogarkoli zaposliš, ne bo nihče delal cel dan. Namesto nje rabiš vsak dan vsaj dva delavca, računati pa je treba še na sobote, nedelje in dopuste, tudi morebitne bolniške in na koncu potrebuješ tri delavce. Finančno bi bilo to nevzdržno. Cene
pridelkov nam na račun velikanov na trgu padajo, ob poplavi cenene hrane na trgovskih policah pa je hrana, ki jo proizvajamo mi, relativno draga. Zavedati se je treba, da ekološka pridelava pomeni več dela in manj pridelka na enoto površine. Tako kakovostne pridelane hrane pa na koncu ne zmore kupiti vsak.
Kupna moč je pri nas še premajhna. Žal se ob naših kakovostnih ekoloških izdelkih na trgovskih policah pojavljajo tuji proizvodi z zvenečimi nazivi bio, eko …, pri cenah katerih ne moremo konkurirati. Ob tem se postavlja vprašanje, ali ne gre pri tej tuji hrani za zavajanje potrošnikov in tudi nas kmetov. Mene severnjaki ne morejo učiti, kaj je dobra hrana, seveda pa lahko govorijo o sodobnih tehnologijah. V zgodbi s ceneno hrano pa razumem ljudi, ki jo kupujejo zaradi pomanjkanja sredstev, zgolj zato, da so siti.«

Živali pred zverjadjo čuvata dva kraška ovčarja

MALO JE POZITIVNIH DEJSTEV V ZGODBI PRIDELAVE IN PRODAJE EKOLOŠKE HRANE
»Na tržnicah opažamo, da je ogromno mladih posameznikov in družin z majhnimi otroki, ki so izjemno ozaveščeni in kupujejo sicer manj, a tisto kakovostno,« pravi Nives in dodaja: »To opažamo v urbanih območjih, kot je
recimo Vrhnika, kjer imamo kiosk, ali Brezovica, kjer smo prisotni na tržnici, v Ljubljani in drugih večjih krajih. Vidim, koliko je mladih družin, ki posvečajo izbiri hrane veliko pozornosti in pri tem ne gledajo na ceno. Raje kupijo manj in tisto dobro. To je eno od redkih pozitivnih dejstev pri pridelavi in prodaji ekološke hrane.« O ozaveščenosti potrošnikov pa Milivoj meni: »Moram povedati anekdoto. Imamo redno stranko, po poklicu sodnico, ki nam je nekega
dne rekla: A veste, da se mi je sinoči sanjalo o vas. In sicer, da ste me z vašimi ekološkimi izdelki opetnajstili. Saj vem, da to ni res, vam zaupam. Pa sem ji dejal, da mi moj ponos ne dovoljuje, da bi si drznil pri pridelavi, predelavi in prodaji hrane špekulirati. Dokler bo na naši stojnici izvesek o ekološki pridelavi in predelavi, do takrat bo to tako in nič drugače. O cenah naših proizvodih se sicer ne pogajamo s strankami. Naj najprej poizkusijo, kakšne izdelke imamo, in če so jim všeč, jih bodo kupovali, sicer pa ne. Sem mnenja, da je nesmiselno kupovati nekaj, kar ti ni všeč oz. če sploh ne veš, kaj je dobro. In najbrž tudi zato imamo zelo zveste stranke. Naše krave so praktično celo leto na paši, v zimskem času pa jih krmimo s senom. Pri nas ni nobene silaže. Lahko bi rekli, da imamo seneno prirejo, a se nismo odločili za tovrstno certifikacijo.«

Kristina je zadolžena za izdelavo jogurtov

NE LE PONOS, TUDI KAKOVOST JE ODLIKA
»Veliko strank, predvsem z Vrhnike in Brezovice, se najavi in pride tudi k nam na obisk,« pove Nives. »Tako se na lastne oči prepričajo o našem delu in poreklu naših izdelkov. Hkrati pa spoznajo, koliko truda, časa in naporov je potrebnih za tisto, kar potem oni nesejo v usta. In tudi to nam prinaša nove stranke, saj se kakovost našega dela in pridelkov širi od ust do ust. Na Vrhniki smo se prodaje lotili leta 2012 in tiste stranke, ki so prišle v prvih dneh, k nam še vedno hodijo. Danes vse, kar proizvedemo, sproti tudi prodamo, večino ob petkih in sobotah. Tema dvema, za nas tržnima dnevoma tudi prilagajamo našo proizvodnjo. Povpraševanje po naših izdelkih se je na Vrhniki, Brezovici in v
Ljubljani v zadnjem času povečalo kar za trikrat. Zaradi tako povečanega  povpraševanja po svežem mleku in jogurtih nam že od božiča primanjkuje mleka za izdelavo sirov. Poleg več vrst sirov in jogurtov, predvsem z dodatki sadja, tekočih in čvrstih, izdelujemo še skuto in maslo. Naši jogurti so na Agri v
Gornji Radgoni dobili tudi zlato medaljo za kakovost. Če pa se ponovno ozrem v preteklost, ob vseh inštitucijah v državi, ki so po navadi prej v breme kot korist, nam je bil v izjemno pomoč naš veterinar Rajko. Zgodilo se je recimo, da smo ga poklicali zaradi ene živali. In ker je bil Milivoj v službi, jaz pa bolna, mi je v hlevu dejal, naj počivam, on pa je najprej nakrmil živali in potem poskrbel še za bolno žival. Nikoli ni bilo problema, prišel je tudi ob polnoči, česar nismo vedeli, nas je naučil, nam pokazal … Kot še mlad veterinar je vedno dejal: Učili se bomo skupaj. Še danes smo mu izjemno hvaležni.«