Na hribovitem hrbtu Vrh, ki se vleče od Senožeč do Štanjela in meji na Vipavsko dolino ter Kras, nad dolino Raše, leži naselje Selo. Manjša gručasta vas na nadmorski višini 528 metrov z nizom domačij, večinoma iz 19. stoletja, grajenimi iz peščenjaka in apnenca ter kritimi s korci, ima danes le še nekaj nad 10 prebivalcev. Da je bilo to območje naseljeno že v rimskih časih, pričajo arheološka najdišča v vzhodnem delu vasi in v njeni neposredni bližini. V urbarju za Senožeče je omenjena leta 1460. O srednjeveški naseljenosti pa pričajo tudi ostanki utrdbe Tabrin. Celotno območje še vedno velja za dokaj skrit kotiček Slovenije, kjer se je mlajša generacija, za razliko od vasi na Krasu, odločala za odseljevanje namesto za obnovo in morebitne novogradnje. Danes je ena od še redkih kmetij v vasi domačija Večko, na kateri gospodarita brata Matej in David ter njuna mama Dragica.

David Večko

Matej je po poklicu strojni tehnik, David pa izučen mesar, prekvalificiran v trgovca in danes trgovski potnik. Oba pa sta ob službi še uspešna kmeta. Skupaj obdelujejo okrog 35 hektarjev zemljišč, in sicer 12 hektarjev njiv, 17 hektarjev košenin, 5 hektarjev pašnikov in dober hektar in pol vinogradov. Redijo 12 glav goveje živine, pred novim letom jih je bilo še 18, in trenutno nekaj več kot 240 prašičev. Število prašičev vsak teden niha in včasih doseže tudi tja do 300, ker prihajajo porodi in zakoli.

ZARADI EKONOMIKE PREDELAVA NA DOMU

Kot nam je povedal David, imajo vse, kar se tiče primarne proizvodnje, živinoreje, locirano dobrih 200 metrov izven vasi. Tako imajo še vedno vse na dosegu rok, hkrati pa v vasi ni čutiti stranskih učinkov reje, na primer smrada, blata po cesti … Nove objekte za živinorejo so izven vasi zgradili v letu 1990 in s tem sprostili poslopja v vasi za preureditev in obnovo. Na novi lokaciji je omogočeno tudi boljše in hitrejše manevriranje s stroji in prevoznimi sredstvi.

Matej Večko

Z dopolnilno dejavnostjo mesne predelave so se začeli ukvarjati v letu 2004. Prej so prašiče prodajali Krasu. Ko pa je ta zaprl klavnico, je nastal problem prodaje živali. »Nekaj časa smo prašiče še dajali v klavnico MIP, okrog leta 2000 so se vse male klavnice na širšem območju zapirale,« še pove David. Matej pa k temu doda: »Za predelavo smo se odločili predvsem zaradi ekonomskega interesa. Cene v klavnicah so padale, temu pa se je pridružilo še zamujanje s plačili. Edina rešitev, če smo želeli obdržati rejo, je bila, da se sami lotimo tudi predelave.«

Kot pravi David, so se za dopolnilno dejavnost predelave mesa odločili z veliko mero nevednosti. »Če bi takrat vedeli za vse prepreke, je vprašanje, če bi zbrali pogum. V tistem času so se nam iz dneva v dan pojavljala nova vprašanja. Na občini so nam šli še kar na roke. Gospodarska poslopja, ki so nam nekdaj služila kot jedro domačije, smo preuredili v obrat za predelavo in spremljajoče prostore – skladišča, hladilnico, sušilnico … Seveda je bilo treba pridobiti tudi lokacijsko dovoljenje, saj je šlo za dopolnilno pridobitno dejavnost, ki se smatra kot podjetniška. Finančno smo si pomagali s kreditom Regionalnega sklada Ribnica. Bil je sicer kredit z dvoletnim moratorijem na odplačevanje, a je glavnica hitro rasla, ker je bil kredit vezan na nemško marko. Je pa res, da če ne bi bilo tega kredita, investicije ne bi mogli izpeljati. Dve leti smo rabili za papirje in potem eno leto za vsa gradbena dela. Opremljali pa smo korak po korak, kot so nam dovoljevala finančna sredstva.«

Reja živali je umaknjena iz vasi.

ZNATI JE TREBA TUDI PRODATI, NE LE IZDELATI

»Že prej smo po nekaj prašičev predelali tudi sami in neko minimalno število kupcev smo že imeli,« pravi David in dodaja: »V največji meri je šlo za promocijo od ust do ust. Na začetku smo se pojavljali tudi na tržnici v okviru občinskega praznika v Sežani. Navezovali smo stike z raznimi obrtniki in podjetniki, ki so počasi začeli naše izdelke kupovati za novoletna in druga darila. Tako smo si ustvarili dobro ime in soliden nabor kupcev. Veliko kupcev imamo na Obali, tja se je iz naših krajev v 60. letih izselilo veliko ljudi in ti se danes v naše kraje vračajo ne samo na obiske, temveč tudi po nakupih lokalnih dobrot. In potem vsi ti o naših izdelkih širijo glas med znanci na Obali. Naše izdelke že 10 let prodaja tudi trgovina Kraševka v Ljubljani, v Novi Gorici vinotoč Vipave, smo tudi dobavitelji nekaj gostilnam na Krasu, ki so žal v času epidemije zaprte. Z gostinci imamo dokaj dobre izkušnje. Kot opažamo, tisti gostinci, ki delajo na dolgi rok, želijo gostom ponuditi čim boljše in jim hkrati tudi povedati, od kod in od koga so surovine v njihovih kuhinjah. Če jih gost na primer vpraša, čigavi so suhomesnati izdelki, mu to tudi povedo. Skratka, če kakovosti svojih izdelkov posvečaš kar največjo pozornost, se glas o dobri kakovosti slej ko prej razširi. To se seveda ne zgodi iz danes na jutri. Pomembno pa je, da imaš konstantno prodajo in da v vsakem trenutku lahko ponudiš izdelke kupcu. Praktično vse prodamo tako rekoč na dvorišču, vsak od naju z bratom ima tudi določen krog znancev v službi.«

NA USLUGO SVOJIM STRANKAM

»Naše stranke prihajajo praktično iz cele Slovenije,« pravi Matej. »V veliki meri so to obrtniki in podjetniki, ki hodijo na Kras na enodnevne izlete ali za cel vikend in obenem opravijo tudi nakupe lokalnih dobrot: pri vinogradnikih vino, pri nas mesne izdelke, pri vsakem nekaj. Med njimi so recimo tudi takšni, ki sami prav tako slovijo po suhomesnatih izdelkih. To so predvsem Prekmurci in Dolenjci, ki v glavnem sušijo v dimnicah, za spremembo pa radi posežejo po suhomesnatih izdelkih, sušenih na burji. Se pa dogaja tudi to, da doma poberejo še naročila od prijateljev in znancev in potem pri nas nakupijo večje količine. Matej ima poznano neko skupino dolenjskih obrtnikov, ki vsako leto pride kar s kombijem na izlet in po nakupih. Mi pa jim vse to pripravimo že vnaprej. Takšno prakso imamo že dobro desetletje. Letos tega zaradi ukrepov v zvezi z epidemijo ni bilo, zato smo večini naših večjih strank sami dostavili želene izdelke, nekaj pa smo pošiljali tudi po pošti. Smo mnenja, da če neka stranka k nam prihaja že nekaj let ali celo desetletje, ji bomo pa ja tudi mi ustregli in opravili dostavo. Zato nas ukrepi ob epidemiji niso tako hudo prizadeli, na koncu smo prodali vse. Naj še povem, da na leto predelamo od 130 do 150 prašičev in da koljemo od septembra do konca maja, načeloma na 14 dni.«