V stotih letih se marsikaj spremeni: umirajo ljudje, spreminja se narava, spreminja se način gradnje hiš in gospodarskih poslopij, ostajamo pa ljudje, ki vse to spremljamo. Tisti starejši se bodo gotovo spomnili pogleda na pokrajino in vasi, kjer so se »belile« hiše in hiške, večinoma »cimprane« in
krite s slamo. V preteklosti so hiše na deželi zidali le bogatejši kmetje. V
središču Spodnjih Ivanjec pri Negovi stoji znamenita Slogovičeva hiša, ki
je lani praznovala 100-letnico obstoja. Hiša je po zaslugi vsakokratnih
lastnikov, sedaj zanjo skrbi že četrta generacija, dobro vzdrževana in je
okras kraja. O njeni gradnji in namembnosti nam je Rudolf Slogovič, ki je s sestro Marijo in sinom Andrejem solastnik hiše, povedal veliko zanimivega. Malokdo še vé toliko o zgodovini hiš in domačij v Spodnjih Ivanjcih, kot naš sogovornik. »V začetku 20. stoletja so imeli Ivanjski kmetje svoje hiše v glavnem že zgrajene iz doma izdelane opeke. Kmečka hiša je imela največkrat prednji in zadnji (dvoriščni) vhod v notranji hodnik, iz katerega je bil dostop v kuhinjo, prednjo-veliko in zadnjo sobo (hiško), malo sobo
(štubl), shrambo (kamuro) ter še dostop na podstrešje in tudi v klet. Takó grajene hiše v Spodnjih Ivanjcih okrog leta 1920 z domačimi imeni so bile: Lešjakova, Lasbaherjeva, Senčarova, Šafaričeva, Ciprožova, Vebaričova, Sotlarova, Polakova, Slogovičeva, Breznikova, Klemenčičeva, Vidova in še katera. V tistem času sta izstopali Trstenjakova hiša, zgrajena leta 1910 in 10 let pozneje zgrajena Slogovičeva. Obe sta bili zgrajeni v meščanskem slogu s fasadnimi štukaturami. Ko je leta 1910 h gradnji nove velike hiše pristopil kmetovalec Anton Trstenjak, je ob tej priliki sosedu preko ceste, Lasbaherju, dejal: »Jaz bom zgradil hišo, iz katere bom lahko gledal prek tvoje«. In tako se je tudi zgodilo. Slogovičeva hiša pa ni bila grajena od velikega kmeta, pač pa trgovca in maloposestnika. Ob gradnji nove hiše je Anton Slogovič, ki je bil rojen leta 1885, umrl pa ob nesreči, ko ga je brcnil konj, leta 1949, načrtoval prostore za gostilno in trgovino. Trgovino so po
vojni (1948) v času, ko so morali zapreti zasebne trgovine, zaprli, gostilna pa je z manjšimi presledki delovala do leta 1974. Kot zanimivost naj omenimo, da je v hiši ohranjen 100 let star lesen hladilnik za hlajenje pijač, v katerem so pijače hladili s pomočjo ledu, pripeljanega iz »ledenic«, ki so delovale v Gornji Radgoni, v ledenih jamah pod radgonskim gradom. Te so pozimi polnili z ledom, ki so ga lomili na rokavih reke Mure.

Ludvik Kramberger