Po grobi oceni, ki so jo opravili v Slovenskem lesnem združenju SLOLES  se že nekaj mesecev veliko hlodovine na slovenske žage vozi iz tujine, celo že iz več kot 1.100 kilometrov oddaljenih območij Nemčije. Zadnja dva meseca tedensko uvozimo med 5 in 6 tisoč kubičnih metrov iglavcev. Les pa se vozi še iz Italije in Avstrije. Zaradi pomanjkanja lesa primernega za razrez trenutno slovenske žage delajo le z okrog 40 odstotno zmogljivostjo enoizmenskega dela. Cene hlodovine primerne za razrez so se zato že nekoliko dvignile a očitno še ne dovolj, da bi to vzpodbudilo predčasno sečnjo v zasebnih gozdovih. Zasebni lastniki namreč običajno sekajo nekje od novembra do konca marca. SLOLES napoveduje pomanjkanje domače surovine tudi v prihodnjem letu. Da bo hlodovine občutno manj napovedujejo tudi v državnem podjetju SiDG. Neuradna ocena je, da bo iz državnih gozdov lahko zagotavljeno največ 300.000 m3 hlodovine iglavcev in 150.000 m3  hlodovine listavcev. Ob tem ne gre pozabiti, da mora SiDG na prisilo politike vsaj na papirju hraniti 130.000 m3 hlodovine iglavcev za morebitno žago, ki naj bi jo postavilo škotsko podjetje BSW Timber v Sloveniji.

Na splošno pa bi se cene lesa lahko močno popravile, če bi država pravočasno ustrezno vzpodbudila razvoj lesnopredelovalne industrije končnih izdelkov, ali vsaj polizdelkov. Ker imamo te industrije občutno premalo je tudi slovenska žagarska industrija močno odvisna od tujih kupcev rezanega lesa. Del politike in stroke pa sili državo v filozofiranje o visoki dodani vrednosti in vlaganu v neke lesnopredelovalne centre, za katere še sama natančno ne ve kaj bi v njih počeli. Bi pa s tem gotovo v propad pahnila velik del domače žagarske industrije, ki se je komaj postavila na noge in ki zaposluje lokalno prebivalstvo ter plačuje davke in prispevke v Sloveniji. Politika ne razume, da v Sloveniji manjka, oz. je prešibek, vmesni člen predelave med žago in izdelovalci oken, lesenih hiš in drugih končnih izdelkov. In ne razume, da so zato v nenehnem cenovnem precepu tujih špekulantov ne le lastniki gozdov (tudi državnih) temveč tudi žage in tiste nekaj industrije končnih izdelkov.

Imamo problem ker je politika prepričana v izjemno lesno bogastvo in v tretjo najbolj gozdnato državo v EU. Ob tem pa ne ve, da ima Slovenija manj kot odstotek evropske lesne zaloge – če štejemo še evropski del Rusije pa so naše zaloge za EU trg marginalne. Politika in del stroke (željan projektov predvsem pa denarja) žal ne loči hloda od polena in ne razume, da imamo preko 70 drevesnih vrst in da je za širšo proizvodnjo primernih nekaj čez 20. Teh 20 vrst pa je skupaj razdeljenih v preko 140 kategorij po namembnosti. Še manj pa razume proces od panja do končnega izdelka. Kmetje bi tem veleumom vedeli povedati, da so grablje, najpreprostejše kmečko orodje, narejene iz treh vrst lesa (dren za zobe, oreh ali hrast za čeljusti in leska ali jesen za ročaj).

Ob vsem tem pa konec leta poteče programsko obdobje Akcijskega načrta za povečanje konkurenčnosti gozdno-lesne verige v Sloveniji do leta 2020 (Les je lep). Ta je bil podlaga za vzpodbude celotni gozdni lesni verigi. Samo v letošnjem letu je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano preko razpisov gozdarstvu in primarni predelavi lesa namenilo 14,8 milijona evrov. Danes imamo po zaslugi vzpodbud zelo dobro opremljene tako lastnike gozdov kot tudi profesionalne sekaške ekipe, ki pa si kruh žal že iščejo v tujini. Imamo posodobljenih tudi že kar nekaj žagarskih obratov. Gospodarsko ministrstvo (MGRT) kot partner v pripravi načrta Les je lep pa je za razvoj lesnopredelovalne industrije letos namenilo 6 milijonov evrov (obljubljajo še 2 milijona). To pa je morda dovolj le ze delno pomoč enemu obratu ne pa celi panogi. Nov dokument za obdobje 2020-2027 se je začel pripravljati v letu 2019 a ga še ni na vidiku. Menda MGRT-ju skupen dokument ne diši preveč. Brez ustreznega dokumenta pa ne bo podlag za ukrepe v prihodnjem obdobju.