Vsakič ko omenjamo slovenske gozdove, še posebej politika, ob tem poudarjamo, da smo tretja najbolj gozdnata država v Evropi, če izvzamemo evropski del Rusije. Ob tem pa nihče ne pove, da predstavlja slovenski delež gozdov na območju Evrope manj kot pol odstotka. Po podatkih Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS) za leto 2018 znaša skupna površina slovenskih gozdov 1.177.244 ha in zavzemajo 58,1 % površine Slovenije.  Ob vse več naravnih nesreč, ki pustošijo po naših gozdovih, se poleg predvsem sanitarne sečnje, žal izvaja vse manj gozdnogojitvenih del (ta so predvsem usmerjena v sanacijska dela po ujmah) in še manj negovalnih del. Iz leta v leto se v naše gozdove vlaga vse manj, kljub temu, da se posek, res da na račun sanitarne sečnje, povečuje. Ne gre pa spregledati sporočil lesnopredelovalne industrije, ki pravijo, da je na našem trgu vse manj domačega rezanega lesa mizarske kakovosti.

Po veljavnem zakonu o gozdovih z gozdovi gospodarijo lastniki (tako zasebni lastnik v svojih gozdovih, kot država v državnih in občine v občinskih). Strokovno pa lastnike pri gospodarjenju usmerja javna gozdarska služba, Zavod za gozdove Slovenije, ki izdeluje gozdnogospodarske načrte (območij in enot) in gozdnogojitvene načrte, ter območne načrte za lovskoupravljavska območja, s katerimi določa usklajeno rabo gozdov (kar je dovoljeno tudi nelastnikom: gibanje po gozdovih, rekreacija, nabiranje, čebelarjenje,… ), poseganje v gozdove in gozdni prostor, potreben obseg gojenja in varstva gozdov (dolžnost lastnika gozda), najvišjo možno stopnjo njihovega izkoriščanja (pravica lastnika gozda do lesa po količini in strukturi) in gospodarjenje z živalskim svetom. Podlaga za vse to pa je t.i. Nacionalni gozdni program

Ker gozdovi opravljajo splošnokoristne funkcije za vse državljane in ne le lastnike gozdov in ker je dovoljen prost dostop v gozdove naj bi država zagotavljala finančna sredstva za delovanje tako javne gozdarske službe, za načrtovana dela v varovalnih gozdovih in hudourniških območjih, za odškodnino za razglašene gozdove s posebnim namenom v zasebnih gozdovih, . za gojitvena in varstvena dela in za dela povezana z vzdrževanjem življenjskega okolja prosto živečih živali v zasebnih gozdovih. S sofinanciranjem se zasleduje načelo, da je vsak ukrep v gozdu, ki je določen z gozdnogojitvenim načrtom, namenjen tudi zagotavljanju ekoloških in socialnih funkcij gozdov, torej tudi za nelastnike gozdov. Zaradi dolgoročnosti vlaganj v gozdove in zagotavljanja trajnosti vseh vlog gozdov (proizvodno, socialno in ekološko) bi moralo biti sofinanciranje urejeno dolgoročno in stabilno ter v dovolj velikem obsegu, saj so gozdovi obnovljivo naravno bogastvo.

Gozdnogospodarski načrti se ne uresničujejo

Po podatkih iz Gozdnogospodarskih in lovsko upravljavskih načrtov za obdobje 2011-2020 in  Poročil ZGS o gozdovih za leta 2011 do 2018, dobro zamišljenih izhodišč zakona o gozdovih žal ne izpolnjujejo ne država, ne lastniki gozdov in tudi gozdarska stroka v vse manjši meri usmerja razvoj gozdov, in v vse večji meri le spremlja, in se z načrti prilagaja ne prav vzpodbudnim dogajanjem v slovenskih gozdovih. Neuresničevanje načrtov, ki že ogrožajo trajnost proizvodne, ekološke in socialne vloge gozdov, je glavni problem gospodarjenja s slovenskimi gozdovi. Razkorak med načrtovanimi in realiziranimi ukrepi je prisoten že vse od devetdesetih let prejšnjega stoletja.

Gozdnogojitvena dela v obdobju 2011-2020

Razmere pri izvajanju načrtov za obdobje 2011-2020 so zaskrbljujoče, saj se v primerjavi z obdobjem 2001-2010 še poslabšujejo. Ob povečanem obsegu sečnje zaradi žleda, podlubnikov in vetrolomov, obseg obnove in nege ne sledi povečanim potrebam po obnovi in negi vse večjih površin razgrajenih gozdov. Zaskrbljujoče je, da se načrti obnove in nege ne izvajajo niti v državnih gozdovih (realizacija je le 53 %), ki bi morali dajati zgled gospodarjenja z gozdovi v Sloveniji. Poleg naravne obnove je bila z načrtom za obdobje 2011-2020 predvidena tudi sadnja v obsegu 500 ha letno, za kar je bila načrtovana poraba 900.000 sadik letno in sicer smreke 35%, jelke, bora in macesna po 1%, bukve 17%, hrasta 15%, plemenitih listavcev 25% ter ostalih vrst 5%. Med letom 2011 in 2018 je bilo pri redni obnovi s sadnjo in setvijo obnovljeno 1.402 ha (državni gozdovi 396 ha, zasebni gozdovi 991 ha in gozdovi lokalnih skupnosti 15 ha), kar je 35 % načrtovanega. Če upoštevamo še sanacije po žledu in podlubnikih (to pa ni bilo zajeto v 500 ha sadnje letno) je bilo med letoma 2011 in 2018 s sadnjo obnovljeno 2.536 ha površin, kar bi pomenilo realizacijo 63 % načrtovanega. Še bolj kritično je v zasebnih gozdovih, saj je v obdobju 2011-2018 realizacija obnove le še 31 %, nege pa le 18 %. Manj del se opravi predvsem zaradi pomanjkanja sredstev za sofinanciranje vlaganj v gozdove iz proračuna, saj lastniki v pretežni meri opravijo v svojih gozdovih le tista gojitvena dela, ki jih sofinancira država. Žal vse preveč lastnikov gleda le na trenutne koristi, ki jih gozd daje (posek, pa še tu predvsem finančno vrednejših iglavcev), v premajhni meri pa skrbe za bodočnost gozdov (vlaganja v obnovo, nego in varstvo). Ker je denarja za sofinanciranje premalo, načrtovana nujno potrebna dela pri obnovi in negi gozdov, ki so predpogoj za doseganje trajnosti vseh vlog gozdov niso opravljena.

Stroka je s premalo sredstvi lahko le neuspešna

Intenzivnost gojitvenih del v zasebnih gozdovih je pri obnovi 4 krat nižja kot v državnih gozdovih, pri negi pa 3,3 krat nižja. Tako sploh ne moremo več govoriti o enotnem (enakem) strokovnem pristopu pri gospodarjenju z vsemi gozdovi v Sloveniji. Pravo težo dobi podatek  šele, če vemo, da je kar 76 odstotkov slovenskih gozdov v zasebni lasti. Ta ugotovitev je zaskrbljujoča, pričakovati bi bilo, da je zaradi stanja zasebnih gozdov prav tu potreba po vlaganjih večja. Stroka tako obnovo in nego v zasebnih gozdovih že načrtuje s predpostavko saj dela tako in tako ne bodo izvršena, ker ne bo denarja iz proračuna, pa tudi ne pravega interesa pri lastnikih. Vse to pa ob naravnih ujmah vodi v vse večjo razgradnjo gozdov, njihova obnova in nega pa vse bolj in bolj zaostaja za potrebami gozdov. To priznavajo tudi načrtovalci in končno tudi Vlada republike Slovenije, saj v povzetku gozdnogospodarskih in lovsko upravljavskih načrtov območij za obdobje 2011-2020 za Slovenijo ugotavlja:

Ob izostanku načrtovanih ukrepov nimamo vzvodov za dolgoročno usmerjanje razvoja gozdov, kar neizbežno vodi tudi v slabšanje njihovega stanja. Problem je izpostavljen na prvem mestu tudi zaradi dejstva, da v zadnjih dveh desetletjih v smislu boljše realizacije ni zaznavnih premikov. Posebej problematična je realizacija ukrepov v zasebnih gozdovih. V zasebnih gozdovih, kljub številnim naporom stroke, realiziran posek še vedno znatno zaostaja za načrtovanim, posebej zaskrbljujoča pa je nizka realizacija načrtovanih negovalnih del.

Glavni problemi pri gospodarjenju z gozdovi v Sloveniji

V gozdnogospodarskih načrtih območij za obdobje 2011-2020 ocenjujejo, da približno četrtina gozdov zaradi neprimerne zgradbe sestojev po količini in vrednosti bistveno odstopa od produkcijske sposobnosti gozdnih rastišč. Obseg neizkoriščenega rastiščnega potenciala se je z ujmami in podlubniki, ki so v obdobju 2014-2017 prizadeli slovenske gozdove še povečal. Nedovoljenega poseka v državnih gozdovih, razen občasnih kraj lesa, ni, je pa njegov obseg v zasebnih gozdovih precejšen. Oteženo je naravno pomlajevanje gozdov. Poleg negativnega vpliva rastlinojede divjadi na pomlajevanje gozdov, naravno obnavljanje gozdov ogrožajo tudi nekateri drugi dejavniki. Trajnost gozdov ogrožata tudi mehanska in biološka nestabilnost gozdnih sestojev, ki se odražata v povečevanju sanitarnih sečenj v slovenskih gozdovih. Trajnost je ogrožena tudi zaradi neuravnoteženega razmerja razvojnih faz, ki se kaže predvsem v velikem deležu debeljakov in odsotnosti mladovja, v zadnjem obdobju pa še z velikim obsegom zaradi ujm in podlubnikov razgrajenih sestojev potrebnih hitre obnove. Z velikimi težavami se srečuje stroka pri ohranjanju primernega deleža jelke, nenadomestljive vrste jelovo bukovih gozdov. Stari jelovi sestoji se počasi poslavljajo, mlajše razvojne faze pa jih ne nadomeščajo. Regresija jelke, se kaže predvsem pri težavah s pomlajevanjem in preraščanjem preko kritične višine, da je več ne ogroža divjad. Proces zaraščanja kmetijskih površin se je v preteklem ureditvenem obdobju nekoliko upočasnil, je pa mnogokje že presegel znosno mero.  Problematika zaraščanja kmetijskih površin je večplastna in ob tako veliki gozdnatosti v Sloveniji praviloma nezaželena. Imamo pa določena področja, kjer gozdov primanjkuje, tako da ne morejo v okolju uspešno opravljati svoje ekološke in socialne vloge. Z zaraščanjem opuščenih kmetijskih zemljišč nastajajo gozdovi slabih sestojnih zasnov, in če želimo izkoristiti rastiščni potencial zahtevajo velika vlaganja, ki jih že za osnovne gozdove primanjkuje. Nezadostna je tudi odprtost posameznih gozdnih predelov z gozdnimi prometnicami, saj je  izgradnja gozdnih cest je v zadnjih dvajsetih letih povsem zastala. Gozdne ceste se tudi ne vzdržujejo ustrezno tako, da v zadnjih letih sploh ne moremo govoriti o celovitem pristopu k vzdrževanju gozdnih cest. Ob pomanjkanju denarja (obveznost države), premajhni odgovornosti lastnikov gozdov do svoje lastnine in zakonsko neopredeljenih obvezah, stroka težko, praktično ne more, ustrezno strokovno usmerjati razvoja slovenskih gozdov, našega edinega naravnega bogastva.

Ali je potrebno imeti toliko nivojev načrtovanja če se načrti ne uresničujejo?

Gozdnogojitveni načrt je izvedbeni načrt gozdnogospodarskega načrta gozdnogospodarske enote, v katerem se po posameznih gozdnih ekosistemih oziroma njihovih delih določijo:  gozdnogojitveni cilji, smernice in ukrepi za gospodarjenje; obseg, intenzivnost in nujnost gojitvenih in varstvenih del; območja, kjer posamična izbira dreves za možni posek ni obvezna in so usklajena z gozdnogospodarskim načrtom gozdnogospodarske enote; količinski, časovni in prostorski obseg sečenj; načini in pogoji za pridobivanje lesa; smernice in dela za sočasno ohranjanje in pospeševanje ekoloških in socialnih funkcij gozda. V zakonodaji je vse lepo urejeno, v praksi pa se to že četrt stoletja to ne uresničuje. Razvoj gozdov ne poteka v skladu z načrti za gospodarjenje z gozdovi. Kot kažejo podatki odločbe (17. člen Zakona o gozdovih) ne sledijo usmeritvam gozdnogospodarskih načrtov gospodarskih enot. Obveznostim iz načrtov tudi ne sledijo letni programi, ki jih pripravlja ZGS. Ti pri vlaganjih (gojitvena in varstvena dela, tudi gradnja prometnic) v gozdove v zasebnih gozdovih sledijo razpoložljivim, oziroma pričakovanim sredstvom iz državnega proračuna. Razkoraki med načrti in programi so vse večji, na žalost pa se tudi načrti v zasebnih gozdovih v vse večji meri prilagajajo možnostim izvedbe in ne potrebam gozdov. Vse je še bolj zaskrbljujoče ker je kar 77 % slovenskih gozdov v zasebni lasti, le 21 % je v lasti države in 3 % v lasti lokalnih skupnosti. Ali je smisel izdelovati načrte, ki tudi nekaj stanejo, če jih ne upošteva že sam načrtovalec in tudi ne država!? Izdelava načrtov je smiselna le če se v normalnih tolerancah (+ – 10 %) izpolnjujejo. Če pa so načrti za gospodarjenje in njihova izvedba predpogoj za zagotavljanje trajnosti gozdov in vseh njihovih vlog, pa bi morala biti izvedba načrtov, od poseka do gozdnogojitvenih in varstvenih del, obvezna.