O letošnji sezoni in delu na hmeljarski kmetiji smo se pogovorili s Cvetko Šporn iz Pariželj pri Braslovčah. Pri Špornovih hmelj pridelujejo na okrog 29 hektarjih hmeljišč. Letos ga obirajo na 26 hektarjih, na treh hektarjih pa so imeli premeno, letos tam raste prvoletni hmelj, ki še nima omembe vrednega pridelka.

Hmeljarstvo, podobno kot sadjarstvo in vinogradništvo, zahteva veliko delovne sile, ki jo morajo hmeljarji najemati. Sezonske delavce potrebuje skoraj celo rastno sezono od pomladi do konca obiranja. Kot pravi Cvetka, je letos z delovno silo kljub razmeram še nekako šlo. »Imamo štiri romunske delavce, ki so prišli spomladi, tik preden so se zaprle meje, a so morali biti 14 dni v karanteni,« pravi Cvetka in dodaja, »večji problem pa nam letos povzroča nestanovitno vreme. Ker je bolezni hmelja vse več, bi ga morali tretirati s fitofarmacevtskimi sredstvi, kar pa zaradi padavin in razmočenih njiv ni vedno mogoče. Toča nam je še nekako prizanesla, saj je imel hmelj v pasu, kjer je padala, že dovolj močne vrhove, tako, da jih toča ni odbila. Na teh površinah bo nekako 50 % pridelka manj. Upamo samo, da nam ga v zadnjem trenutku ne uniči kakšna bolezen in da bo vreme dopustilo pravočasno spravilo. Delo v sezoni obiranja poteka od šestih zjutraj pa tja do polnoči in, odkrito povedano, en teden po obiranju smo vsi takšni kot »cote« in praktično nezmožni za kakršno koli delo.«

POTREBNA STA OPTIMIZEM IN POTRPEŽLJIVOST

Špornovi, tako kot praktično vsi slovenski hmeljarji, imajo ves hmelj prodan po dolgoročnih pogodbah. Te imajo sklenjene z nekaj trgovci, slovenskimi in tujimi. Večino hmelja imajo tako prodanega po 4,5 evra za kilogram, nekaj pa tudi po sedem evrov. »Te cene trenutno komaj pokrijejo stroške,« pravi Cvetka in dodaja, »lansko leto je hmelj sorte Aurora zelo slabo rasel, poleg tega pa smo imeli še točo. Na kar nekaj površine pa se nam je pojavila bolezen verticilij, tam smo morali rastline uničiti. Ob velikem izpadu pridelka pa so na nas pritisnili še trgovci, ki so zahtevali pogodbene količine. Dokazovati smo jim morali, da pridelka zares ni bilo, a kljub temu nam je eden od trgovcev zagrozil s tožbo. Imamo pa dobro izkušnjo z nemškim trgovcem, ki nam je glede na razmere na svetovnem trgu hmelj plačal po 12 evrov, čeprav smo imeli z njim podpisano pogodbo za po sedem evrov na kilogram. Gre za največjega trgovca s hmeljem, ki se očitno zaveda, da brez nas hmeljarjev in brez dobrih pogojev (tudi delitve zaslužka) za vse v verigi od njive do pivovarne, tudi zanj, ne bo zaslužka. Letos bomo imeli k sreči približno povprečen pridelek. Pomembno nam je, da vsaj položnice lahko plačujemo sproti in da lahko plačujemo stroške, ki nastajajo sproti predvsem zaradi okvar na mehanizaciji. Hvala bogu je mož Oto zelo spreten in vešč, tako da večino tovrstnih nevšečnosti odpravi sam. V sezoni največjih del so tudi okvare pogostejše, včeraj je recimo prišlo do okvare kolesa na prikolici, in to na cesti. Predvčerajšnjim je traktorju počila guma med delom na njivi. Če želiš ujeti lepo vreme in če želiš pridelek pospraviti pravočasno, potem je takšne okvare treba odpraviti takoj. Pogostokrat niti ni časa za popravilo starega dela nekega stroja, temveč je iz časovnega vidika bolje kupiti novega. Za to pa moraš imeti tudi nekaj rezervnih finančnih sredstev. Na splošno se moraš do denarja obnašati zelo spoštljivo in preudarno, ne moreš reči sezonskemu delavcu, da bo plača za mesec zamujala, niti ne moreš v trgovini reči, da bomo rezervni del plačali, ko bomo imeli plačan hmelj. Pri vsem pa sta potrebni tudi dovolj velika mera optimizma in tudi potrpežljivosti. Vesela sem, da ta načela spoštuje tudi sin Žiga, ki ima svojo kmetijo v soseščini, saj mi neštetokrat pravi, da je naglica lahko škodljiva, vsako stvar je treba prespati, pa čeprav na prvi pogled izgleda fantastična.«

O KMETIJSTVU DANES

»Danes imamo dve struji kmetovalcev, eni so podjetniki kmetovalci, drugi pa smo še kar klasični kmetovalci,« pravi Cvetka. »Klasični kmetovalec mora delati sam in niti ne more stati brez dela, še manj pa gledati, da bi nekdo delal namesto njega. Tisti prvi pa delajo predvsem za mizo in komaj, da še vedo, kaj je to motika in kako se jo uporablja. V veliki večini pa ti zaslužijo več kot klasični kmetovalci. Je pa med kmeti vse manj solidarnosti in kmetijstvo postaja zgolj ena izmed podjetniških panog, kjer velja, da močnejši postajajo še močnejši na račun šibkejših. A jaz se držim tiste krilatice: »Kar te ne uniči, te okrepi«. Za v prihodnje pa imamo namen graditi novo halo, v katero bomo postavili nov obiralni stroj, a je težava zbrati vso potrebno dokumentacijo in dobiti gradbeno dovoljenje. Vendar ne moreš in ne smeš vsega početi kar na vrat na nos. Danes moraš za vsako investicijo krepko premisliti. Današnja mehanizacija postaja vse dražja in vse bolj zakomplicirana, nov hmeljarski obiralni stroj bi stal preko 600.000 evrov. Zato smo se odločili in že kupili rabljenega, ki bo z nekaj obnove vsekakor veliko boljši kot ta, ki ga uporabljamo sedaj.«

POLOŽAJ KMETA

»Vsi govorijo, kako je treba ceniti kmeta, ampak delajo pa prav nasprotno. Kmet se mora danes izjemno truditi, da nekaj prigara, a ko to prigarano ima, vsi vidijo le rezultat, nihče pa se ne vpraša, koliko znoja in odrekanja je bilo potrebnega za ustvarjeno. Ne vedo, da delaš od zore do mraka, ne vedo, da ne moreš na dopust … Ne vedo, da so otroci kmetov za marsikaj prikrajšani. Ne morejo hoditi na raznorazne obšolske dejavnosti, odrekajo se športnim dejavnostim, glasbenim šolam … Kmečki človek je na splošno za marsikaj prikrajšan, žal pa ni prikrajšan za očitke o številu traktorjev in o tem, karkoli že ima. Marsičemu se mora odreči, da sploh kaj ima. Pa še narava ga lahko potolče. Da ne govorim o birokraciji. Vsako leto si privoščimo in gremo na ekskurzijo, ki jo organizira društvo hmeljarjev, da na ta način spoznavamo kmetijstvo po drugih državah. Ko pa tuje gostitelje seznanimo z našimi predpisi, se nam v marsikateri evropski državi smejijo in ne morejo verjeti zahtevnosti naših predpisov. In če se še enkrat povrnem h kmečkim otrokom, ki nimajo časa za modne dejavnosti, bi rekla, da jim pa nihče ne prizna njihovega znanja, pridobljenega na kmetiji, nihče ne reče, joj, kako je priden, zna popraviti to in ono, zna priskočiti na pomoč, zna … Ne, tega nihče ne vidi. Sicer pa je na splošno danes na kmetiji potrebnega izjemno veliko raznovrstnega znanja. Skoraj bi moral biti že celo pravnik, računovodja pa na vsak način. Ne glede na velikost kmetije je vsak kmet zame profesor, ki mora vsak problem rešiti tako ali drugače takoj. In ga reši! Znati mora improvizirati, sicer mu delo stoji, izpad pridelka in s tem zaslužka pa je potem neizbežen. Včasih je potrebno sprejemati tudi zelo težke odločitve. Danes, ko sem že upokojena, se sprašujem, kako mi je med službo uspelo vse postoriti tako v hiši kot na kmetiji. Danes namreč vsak dan opažam, koliko stvari bi še morala postoriti, pa mi enostavno ne uspe.«

Cvetka Šporn s sinom Žigom in možem Otom