Potem, ko so na koordinaciji organizatorjev običajnega vsakoletnega praznovanja flosarjev (ki je tudi podlaga za občinsko praznovanje) sklenili, da zaradi koronavirusnih razmer ne morejo tvegati načrtovane skoraj tri tedne trajajoče poletne prireditve, se je kraj odel v neobičajno julijsko mrtvilo. Turistov v zaselkih in na Ljubnem ne manjka ne v malih treh kampih, priznana gostišča imajo zasedenih še nekaj jesenskih zmogljivosti, domačini pa vseeno rečejo, da je brez flosarskega bala vzdušje duhamorno. So se pa pri Flosarskem društvu, ki ga vodi stomatolog dr. David Pečnik, s podporo Občine in tamkajšnjega župana Franja Naraločnika v zadnjem hipu odločili izpeljati simbolični etnografski del; vezanje in vdiranje flosa, splovitev ter vožnjo splava po za poletje precej visoki Savinji in flosarski krst »juda«. To je postal po preudarni odločitvi najbolj zapečenih zanesenjakov v društvu domačin Primoža, 40-letni vsestranski kmet, gradbinec, komunalec in zares zagret občudovalec ljubenske flosarije Lovro Podlesnik Petočki. Čast mu je pripadla tudi zaradi izjemne prizadevnosti in delavnosti v okviru večletnih priprav in izvedbe flosarskega bala ter izdelave objektov v etno povorki. Tako je aktivno sodeloval pri izdelavi flosa, v katerega so zvezali skoraj pet kubičnih metrov rezanega lesa. Ko so dodali velikanski vesli, so se v nedeljo, 2. avgusta, po vdiranju le tega in splovitev po Savinji. Iz Savine na vodni poti do Vrbja jih je čakal eden največjih, najlepših na novo zgrajenih jezov, Kolenčev jez v Savinji. Bodoči flosarji so se lahko odpeljali z osnovo ekipo preizkušenih splavarjev do tolmuna pred jezom, nato pa so se trije že zapečeni flosarji spustili čez dokaj vodnati, sedemmetrski jez (v diagonali kar kakšnih 20 metrov iz zgornje do spodje vodne gladine) pod skrbnim krmarjenjem prvega »predneka« Martina Juvana Čuksa ter zadnjega »krmaniža« župana Franja Naraločnika. Maloštevilni gledalci, ki so imeli čast videti ta podvig prvič v 60 letih, odkar flosarski bal sploh obstaja, so zadrževali dih ob mogočnem zdrsu tritonske gmote lesa v »tunf« pod jezom. Ne ravno idealno, a dokaj varno je flos »poknilo« na spodnji nivo korita reke, totalno je namočilo vseh pet članov posadke, a, na srečo brez lomljenja kosti in utopitev. Vsi premočeni, a navdušeni nad podvigom, o katerem se bo še dolgo govorilo in kadilo, so se namenili opraviti še flosarski krst. Na Grilovi domačiji pod Terskimi pečmi so se na tamkajšnji pustoti, razgledni točki na vso dolino, sešli na posvet in za jubilejno leto predlagali sprejeti v svoje vrste »zelenca« med flosarskimi pripravniki, Lovra Podlesnika. Sveti Miklavž mu je bral posvetne in predvsem flosarske levite, Lovro se je izkazal v špičenju splavarskega droga, obredno pa so »judu« najprej zlivali mrzlo vodo na vročo glavo in ga tako zapečatili v svoj flosarski stan. Le še liter rdečega cvička je moral zvrniti na eks in mokra procedura je bila za leto 2020 zaključena. Seveda ni šlo brez domače slavnostne pesmi splavarjem, pa ne brez svinjsko dobrega prigrizka, na katerega se vsakič prileže še toliko pijače, kolikor jo lahko kdo peš nese. Bognedaj, da bi vozil barko in avto hkrati.

Jože Miklavc