Tehnologije se iz leta v leto še izpopolnjujejo, tudi s tem, da pogonski agregati koristijo vse več električne energije in vse manj fosilnih goriv. A za nekatere je to še premalo in kot rešitev, predvsem za prostočasno dejavnost izven svojega bivalnega okolja, v mestih tudi za pot v službo in po opravkih, prisegajo na t. i. trajnostno mobilnost, ki vključuje hojo, kolesarjenje, uporabo javnega potniškega prometa in alternativne oblike mobilnosti. Vse to s ciljem omejevanja osebnega motornega prometa in porabe energije. V mestnem območju s počasnim prometom to zagotovo prispeva tudi k zmanjševanju onesnaženosti ozračja, ko pa govorimo o kakovosti življenja, pa ni ravno nujno, da se ta povečuje, še posebej ne na podeželju.

ROŽNATA PRIHODNOST KOLESARJEM

Ministrstvo za infrastrukturno je slovenske občine pritegnilo k izdelavi celostne prometne strategije, tudi kolesarske, in jim ob tem tudi dalo recept za vzpostavitev trajnostne mobilnosti, ki jih bo popeljala v rožnato prihodnost. K temu je svoje pridala še Evropska komisija, ki finančno spodbuja trajnostno mobilnost, še posebej kolesarsko infrastrukturo. V preteklih dveh letih je preko 60 občin izdelalo projekte gradnje kolesarskih povezav in s tem kandidiralo za evropska sredstva.

Skladno z Zakonom o cestah (ZCes-1) je kolesarska povezava niz prometnih površin, namenjenih javnemu prometu kolesarjev in drugih udeležencev pod pogoji, določenimi s pravili cestnega prometa, in predpisi, ki urejajo javne ceste, ter je označena s predpisano prometno signalizacijo. Kolesarska pot je samostojna javna cesta, ki je namenjena le prometu kolesarjev in izjemoma lokalnemu dostopu za druge prometne načine. Drugim uporabnikom kolesarskih poti, kot so pešci, jahači, goniči, mopedisti, vozniki motokultivatorjev in traktoristi, je uporaba dovoljena, če je tako določeno s prometno ureditvijo, kar mora biti označeno s predpisano prometno signalizacijo.

Mnogi župani so se za gradnjo regionalnih kolesarskih povezav (poti, stez, pasov …) odločili v zadnjem hipu, morda tudi brez poprejšnje javne obravnave, sedaj pa jih priganja čas in trase kolesarskih poti umeščajo v prostor bolj pod prisilo kot pa po treznem premisleku in dogovoru z lastniki zemljišč. Zato marsikje prihaja do slabe volje lokalnega prebivalstva. Izgleda, da imajo župani in občinski sveti ob odločitvah in umeščanju kolesarske infrastrukture v svoje okolje pogostokrat v vidu predvsem evropska sredstva, te vidijo tudi gradbeniki, in vse premalokrat realne potrebe svojih občanov, še posebej kmetov. Umeščanje te infrastrukture v kmetijski prostor predstavlja dodatno oviro kmetijski dejavnosti, v večji meri pa jo bo koristil predvsem prišlek v občino, turist ali rekreativec, in ne domačin. Te dni so nas s to problematiko seznanili kmetje iz Gorenjske in Podravja.

NIČ ROŽNATEGA ZA PRIDELOVALCE HRANE

S problemom umeščanja kolesarske poti na kmetijska zemljišča so nas seznanili kmetje Jure Bešter, Janez Podrekar, Marko Jagodic, Peter Krek in Boštjan Demšar iz Selc v Občini Železniki. Kot pravi Peter Krek, tudi predsednik Krajevne skupnosti Selca, tamkajšnje kmete moti predvsem to, da bi imeli po izgradnji kolesarske steze dostop do svoje posesti (njiv, travnikov, kozolcev …) preko te steze oz. poti. »Kako se dostopa do ceste – kolesarska pot ali steza spada v okvir Zakona o cestah – pa določa cestni zakon in ga nadzira policija oz. občinsko redarstvo. Načeloma nismo proti izgradnji kolesarske steze, glavni problemi pa bodo nastopili šele po izgradnji poti. Smeti, ki jih prineseš iz njive na cesto, avtomobili po navadi z vožnjo hitro spihajo s cestišča, na kolesarski stezi pa bodo ostajale in se bo zgodilo, da bo naslednji dan po njej pripeljal do kmetijstva nastrojeni kolesar in bo poklical inšpekcijo, morda občinske redarje ali policijo. So pa tudi primeri, ko nekdo namerno išče nesrečo in potem mastno odškodnino. Problematično je sobivanje na cesti – tega bo skoraj dva kilometra. Skozi vas bo zaradi tega nov prometni režim z nižjo hitrostno omejitvijo, t. i. cona 30. To pomeni, da se bo promet skozi vas na dolžini dveh kilometrov v konicah močno zgostil in upočasnil ali celo zaustavil. Projekt predvideva, da bo kolesarska sezona trajala povprečno 120 dni v letu, omejitev pa bo veljala celo leto.«

Zakon o cestah pravi: V varovalnem pasu občinske ceste je raba prostora omejena. Posegi v prostor varovalnega pasu občinske ceste so dovoljeni le s soglasjem upravljavca občinske ceste. Varovalni pas občinske ceste se meri od zunanjega roba cestnega sveta v smeri prečne in vzdolžne osi, pri premostitvenih objektih pa od tlorisne projekcije najbolj izpostavljenih robov objekta na zemljišče ter znaša pri občinskih kolesarskih poteh največ dva metra. Z globo 200 evrov se kaznuje posameznika, ki v varovalnem pasu občinske ceste brez soglasja ali v nasprotju s soglasjem upravljavca ceste gradi ali rekonstruira stavbo ali objekte, ali v njem postavlja kakršnekoli druge objekte ali naprave ter izvaja kakršnakoli dela na pripadajočih zemljiščih.

»Vse te omejitve bodo izkoristili občinski redarji za polnjenje občinskega proračuna – že sedaj se nam dogaja, da redarji ob nedeljah zjutraj, ko gredo predvsem starejši ljudje k maši, merijo hitrost in za malenkost prekoračeno hitrost nepopustljivo pišejo kazni. In mimogrede se bo zgodilo, da boš tudi s traktorjem prekoračil to omejitev. Sobivanje kmetijske mehanizacije, kolesarjev in ostalega prometa bo skozi vas zelo težko, kakovost življenja v vasi se bo zmanjšala – še posebej za nas, kmete. Konec koncev pa tako zgoščen promet ne bo prijeten in tudi ne najbolj varen niti za kolesarje,« pa pravi Jure Bešter in dodaja: »Problem bo, recimo, ko pelješ gnojevko – to pelješ v dežju, in se v profil traktorskih gum takoj nabere blato. Ali bom potem za vsako odpeljano cisterno čistil stezo? Če bom peljal 10-krat in bom moral vsakič sproti čistiti, bom izgubil cel dan. Lahko bi počistil po zadnji vožnji, a redar bo verjetno izrabil situacijo in našel razlog, da mi napiše kazen.«

Kot je poudarilo vseh pet kmetov, imajo žal takšne izkušnje in dvomijo, da bodo redarji, policisti in inšpektorji v prihodnje kaj bolj prizanesljivi in razumevajoči. Posebej pa so izpostavili način, s katerim jih želijo občinski uradniki prepričati v podpis začasne služnosti za gradnjo kolesarske poti in poznejšo prodajo, ko bo pot že izgrajena. Kot pravijo, jih na občino kličejo posamično in jih zavajajo, češ, samo še tebe čakamo, vsi ostali so že podpisali. A od teh petih kmetov po njihovih besedah ni podpisal še nihče.

Za mnenje smo povprašali tudi tamkajšnjega župana Antona Luznarja, ki je zanikal, da bi občinska uprava »izsiljevala« podpise od lastnikov zemljišč in dodal: »Ker je naša dolina ozka, je v njej borba za vsako ped zemlje, zato je vsako umeščanje neke infrastrukture zelo težavno. Res je, da ni bilo javne razgrnitve projekta, a bo občina vsekakor prisluhnila pripombam prizadetih kmetov ter v skrajnem primeru našla drugo možnost. Ta sicer že je, a obstaja bojazen, da bodo kolesarji raje vozili po cestišču skozi vas in ne po kolesarski poti, ki bi vas obšla.«

GROŽNJA RAZLASTITVE

Podobne težave ali pa celo hujše pa imajo tudi kmetje in lastniki zemljišč na trasi gradnje kolesarske poti, ki so se je kot skupen projekt v Spodnjem Podravju lotile tri občine: Ptuj, Markovci in Gorišnica. Pred dnevi je okrog 50 kmetov, lastnikov kmetijskih zemljišč, od župana Gorišnice prejelo dopis in v podpis priloženo pogodbo z naslovom Prodajna pogodba namesto razlastitve in pogodba o ustanovitvi služnostne pravice. O tem so uredništvu Kmečkega glasa poročali tamkajšnji kmetje.

Eden večjih pridelovalcev zelenjave in poljščin nam je posredoval tudi naslednje pismo: »Na vas se obračamo z upanjem, da predstavite veliko težavo, ki se v teh dneh dogaja na Ptujskem polju. Od občine smo dobili vabilo na predstavitev projekta izgradnje kolesarske poti. Po tej predstavitvi smo kmetje, ki se ukvarjamo izključno s kmetijstvom in se s tem tudi preživljamo, popolnoma osupli, razočarani, jezni … Zato smo pripravljeni poseči po vseh pravnih virih, da se ta projekt ne uresniči tako, kot je zdaj zastavljen, temveč se najde alternativna rešitev, da se trasa kolesarske poti spelje ob že obstoječih lokalnih cestah oz. infrastrukturi, ki je ni malo! Dejansko se nam z izgradnjo kolesarskih poti tik ob obdelovalnih zemljiščih onemogoča normalno prehajanje na obdelovalne površine. Ker imamo na kmetijskih zemljiščih urejeno tudi namakanje, bo problem tudi namakanje robov njiv ob kolesarski poti. Zakaj bi se morali kmetje ob vseh težavah s kmetijsko dejavnostjo ukvarjati še s kolesarji? Vemo sicer, da so nekateri lastniki pogodbo že podpisali, predvsem tisti, ki jim je zemlja nekako v breme in jo dajejo v najem kakšnemu okoliškemu »ta pravemu kmetu«. Ta projekt naj bi bil menda na mizah že v letu 2018, a kmetje s tem nismo bili seznanjeni.«

»V KGZS se nikakor ne strinjamo s postopki razlastitve v primerih načrtovanja kolesarskih poti. Menimo, da tu ne gre za javni interes in da mora biti pri umeščanju tovrstnih objektov v prostor dosežen dogovor z vsemi lastniki zemljišč. Tovrstni objekti niso del nujne infrastrukture, temveč pomembna dodatna ponudba lokalnega okolja, ki pa mora biti usklajena, saj lahko v prostor prinaša dodatne omejitve pri kmetovanju in posledično možne konflikte,« so nam o tej problematiki sporočili iz Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije.

Za pojasnilo smo poklicali tudi Jožefa Kokota, župana Občine Gorišnica, ki nam je povedal, da alternativne možnosti ni. Na vprašanje, ali se mu zdi postopek umeščanja trase brez predhodnega dogovora z lastniki zemljišč in potem pošiljanje kupoprodajnih pogodb, v katerih je že v naslovu omemba razlastitve, primerno, pa ni imel ustreznega pojasnila.

Se pa nam ob vsem tem postavlja tudi vprašanje, še posebej ob nenehnem govorjenju o zaščiti kmetijskih zemljišč, o prepotrebnem dvigu prehranske samooskrbe in o novih delovnih mestih na podeželju, kako se lahko ministrstvi za okolje in prostor ter za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano strinjata s prekategorizacijo najboljših kmetijskih zemljišč na predlog občine. Navedena zelenjadarska kmetija bi bila ob 500 kvadratnih metrov zemlje, pridelava vrtnin na takšni površini pa pomeni eno delovno mesto s polnim delovnim časom.

  Kmetje iz Selc: Janez Podrekar, Jure Bešter, Peter Krek, Marko Jagodic in Boštjan Demšar.