V začetku, ko je še delovala Čebelarska družina Bogojina, je bil v njej zelo dejaven, že več desetletij pa je član Čebelarskega društva Moravske Toplice, kjer so mu bile zaupane številne funkcije, med drugim je dejaven tudi v komisiji za dodeljevanje pasič.

V teh letih je za svoj med prejel številna odlikovanja in priznanja. Danes se s čebelarjenjem ukvarja kot z dopolnilno dejavnostjo na kmetiji. Za čebelarstvo ga je navdušil domačin iz Bogojine, ki mu je pokazal prve korake pri vzgoji čebel in točenju medu.

Čebelariti je začel z 20, danes pa čebelari s 105 čebeljimi družinami. Že 40 let svoje čebele vsako leto vozi na pašo na Kozjak, kjer v času cvetenja lipe, jelke in kostanja pridela odličen in kakovosten gozdni med. Za pašo čebel skrbi, kolikor more. Povedal je, da je v gozdu Mrtvice nad Bogojino zasadil gozd s številnimi medovitimi rastlinami in drevjem.

Doma v Bogojini in okolici, kjer ima svoje čebelnjake, največ toči cvetlični in akacijev med ter med zlate rozge in oljne repice. Svoje bogato znanje in izkušnje danes prenaša na mlajše rodove. Kar dvakrat letno ga obiščejo otroci iz vrtca Bogojina, ki jim razložili pomen čebelarstva za človeka, kako poteka opraševanje sadnega drevja in drugih medovitih rastlin in kako se toči med.

Za tako veliko število čebeljih družin je potrebno veliko dela, znanja in odgovornosti, zato mu ves čas ob strani stojijo in mu priskočijo na pomoč pri čebelarskih opravilih žena Ivanka, sin Janez in vnuk Damjan, ki že hodi po dedkovih stopinjah. Čeprav mu je bilo čebelarstvo položeno v zibelko in ima dolgoletne izkušnje pri vzgoji in zdravljenju čebel ter točenju medu, pa se, kot pravi, še vedno tu in tam nauči kaj novega.

Za Janeza je veliko veselje, ko si obleče čebelarsko opremo in se odpravi med svoje čebele, kajti z njimi živi noč in dan. V tem času je doživel veliko vzponov in padcev, a nikoli se ni vdal usodi, doživel je kar nekaj bolezni in pomorov čebel, kar je za vsakega čebelarja težka preizkušnja. Lanska čebelarska letina je bila bolj pičla in slaba, kajti bila je spomladanska pozeba, razna neurja in toča in čebele so veliko obolevale. Čebelaril bo, dokler mu bo zdravje dopuščalo, vendar bo vsako leto zmanjševal število čebeljih družin.

Upa, da bo njegovo tradicijo nadaljeval vnuk Damjan, ki že sedaj pridno čebelari. Večji del pridelanega medu proda podjetju Medex Ljubljana, ostalo pa podari sorodnikom, prijateljem in znancem.

Jože Žerdin