Ko smo se po orkanskem neurju, ki je zajelo Pomurje in druge dele Slovenije, peljali iz Radgone po Apaški dolini k Sv. Ani v Slovenskih goricah, nas je pretresel pogled na pokrajino. Povsod je bilo videti eno samo razdejanje. Že v Podgradu je orkanski veter »obglavil« obrate Refleksa, katerega kritina je obstala na travniku in njivi na drugi strani ceste. Tudi nadaljnja pot skozi Podgrad ni kazala lepega obličja. Tu in tam so pri hišah ležali odtrgani, odlomljeni vršiči smrek in drugega drevja. Orkanski veter je opustošil del gozda ob hiši in obratovalnici družine Topolovec, pretrgalo je tudi žico visokonapetostnega daljnovoda. Sledi orkana smo videli v Lomanošah, kjer je orkanski veter razdejal stanovanjsko hišo. Ko smo zavili z magistrale na cesto, ki pelje na robu Apaške doline, nam je bilo hudo, saj smo opazovali opustošena polja, na katerih je pridelke sklestila toča. Ob pogledu na opustošena koruzna polja smo v mislih sočustvovali s tistimi, ki so jih zasejali in pričakovali lep pridelek. Njihovo delo, ja, tudi stroški, so bili zaman, saj na njih ne bodo pobirali pridelka. Enako je z drugimi poljščinami. Taka slika se nam je kazala vse do našega končnega cilja Sv. Ane v Slovenskih goricah.
Domov smo se vračali po drugi poti, po dolini reke Ščavnice, kjer slika ni bila nič kaj lepša. Tudi v tej dolini je tepel »bič božji«, kot so nekoč rekli toči. Največje presenečenje pa smo doživeli ob pogledu na 420- in večletni Niderlov hrast, ki je drugi najstarejši v Sloveniji, ki ga je »obglavil« orkanski veter. Ob pogledu na razredčeno krošnjo mi je v glavo šinila misel: »O, ti stari Očak, kaj se ti je zgodilo. Štiristo in več let si kljuboval vetrovom, tega pa nisi premagal. Oh, s kako lepo zaokroženo krošnjo si se postavljal. Sedaj pa ti je orkanski veter pokvaril ″frizuro″. Prepričan pa sem, da ne boš omagal.«
Ob poškodovanem hrastu smo se pogovarjali z njegovim lastnikom Romanom Niderlom, ki nam je med drugim povedal: »Nisem mogel verjeti, da je temu mogočnemu drevesu orkanski veter polomil tako debele veje. Kot ocenjujem, je od hrasta odpadlo več kot 15 kubičnih metrov lesa. Iz v neurju odtrganih vej smo nažagali plohe. Letos gotovo ne bo želoda, ki so ga v preteklosti pobirali prašiči. Tudi ″vukov″, se pravi šišk, ki so jih v preteklosti pobirali in prodajali usnjarski industriji za obdelavo kož, ne bo. Upam pa, da ga bodo vsaj delno pozdravili gozdarji, ki so tudi doslej skrbeli za njegovo zdravje«.
Ludvik Kramberger