Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP) želi ob prenovi zakonodaje s področja kmetijstva ugotoviti tudi stanje in odzive uporabnikov storitev na področju kmetijstva v Sloveniji. Ena od teh vsebin je povezana z obveznim članstvom v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije (KGZS). Težnja pa je tudi, da bi Javna služba kmetijskega svetovanja, ki se sedaj izvaja v okviru KGZS, prešla pod okrilje MKGP. »V mnogih primerljivih zbornicah v Evropi je članstvo prostovoljno,« v uvodu v spletno anketo navaja MKGP in v nadaljevanju sprašuje: »Ali se strinjate, da bi bilo tudi članstvo v Kmetijsko-gozdarski zbornici Slovenije prostovoljno?«

Ko smo v Sloveniji ustanavljali KGZS, smo se zgledovali po avstrijski kmetijsko-gozdarski zbornici (Landwirtschaftskammer Österreich), ki združuje devet deželnih kmetijsko-gozdarskih zbornic, med njimi je tudi Koroška kmetijsko-gozdarska zbornica (Landwirtschaftskammer Kärnten) s sedežem v Celovcu. Članstvo v zbornicah imajo obvezno. In ker je avstrijska zbornična organiziranost primerljiva z našo, smo se o tem pogovorili s Hanzijem Miklom, kmetom iz Ločila (avstrijsko Hart) v občini Podklošter in direktorjem Koroške kmetijske gozdarske zbornice. Leta 1998 je prevzel domačo kmetijo, na dunajski agrarni univerzi pa je doštudiral agrarno ekonomijo.

»Iz vaše socialistične zgodovine in komunističnega režima od druge svetovne vojne naprej je vaša država navajena, da je zemlja tako rekoč državna in da lahko država naredi in diktira, kaj lahko kmetje naredijo in kaj ne,« pravi Hanz Mikl in dodaja: »Gre za pristop nekako v smislu: zemlja je itak naša, od vseh državljanov, in v tem prepričanju in brez odnosa do lastništva država odreja, kaj se sme in česa ne. V tem že vidim neko razliko od avstrijskega načina obravnave kmetijstva, recimo glede zaščitenih površin, kot je Natura 2000, kjer slovenska država ravna bolj radikalno. Podobno je pri vas okrog zveri in divjadi. Poraja se mi vprašanje, koliko obdelovalnih površin boste še imeli in ali boste imeli kmalu vsako kmetijsko površino ograjeno. To ni smisel kmetovanja. Ob vsem tem pa sta kmetijstvo in gozdarstvo iz leta v leto bolj ogrožena zaradi klimatskih sprememb in s tem vremenskih ujm.«

KMETIJA PRI GAMSU
»Na naši kmetiji, ki že od nekdaj nosi ime pri Gamsu, obdelujemo okrog 65 hektarjev, od tega 30 hektarjev njivskih površin, en hektar travnikov in 35 hektarjev gozdov. Od 30 hektarjev njivskih površin imamo 15 hektarjev lastnih, 15 hektarjev pa v najemu. Pridelujemo konopljo, lan, riček, buče, sončnice in ogrščico ter izdelujemo šest do sedem vrst rastlinskih olj. Vsako drugo ali tretje leto za pridobivanje olja pridelujemo še mak in včasih tudi sojo. V lastni oljarni pa proizvajamo tudi orehovo olje, a v manjših količinah, saj imamo le dve drevesi, zato orehe dokupimo od ostalih domačij iz bližine. Poleg poljščin pa na štirih njivah gojimo še jagode, in sicer po sistemu samoobiranja. Tako smo lokalni pridelovalec jagod za območje od Beljaka naprej za celo Ziljsko dolino. Nekaj jagod pa gojimo tudi na t. i. policah z urejenim namakanjem in zaščito pred vremenom, ki jih obiramo sami in prodamo veletrgovcem. Tretji del naše dejavnosti je gozdarstvo. Ob tem še za našo občino Podklošter kompostiramo komunalne biološke odpadke, za kar prejmemo določeno plačilo za vsako tono komposta, sam kompost pa pripada nam in ga uporabljamo za gnojenje njiv. To za občino počnemo že 25 let. Kompost nam pride zelo prav, saj nimamo več živinoreje, nekdanje hleve pa smo preuredili v prostore za neposredno prodajo naših izdelkov in za pridelavo olj.«

ČLANSTVO V KMETIJSKI ZBORNICI
»Zbornični član sem od dne, ko sem prevzel kmetijo oz. ko sem jo vzel v najem od mojih staršev. Pri nas je v navadi, da najprej vzameš kmetijo v najem, da gredo lahko starši v pokoj. In če starši ocenijo, da delaš dobro, potem dobiš kmetijo. Je pa zagotovo že pred tem v družini nekako dogovorjeno, kdo naj bi prevzel kmetijo. Ko pri nas govorimo o kmetijstvu, pod to štejemo tudi gozdarstvo, in tako je tudi, ko govorimo o kmetijski zbornici – tudi tu je gozdarstvo pojmovano kot kmetijska panoga. Kmetom v Avstriji se je že neštetokrat pokazalo, kako prav je, da imamo takšno zbornico, kot jo imamo. Znotraj naše zbornice je veliko političnih skupin, a kljub temu so na koncu demokratično sprejeti sklepi za vse nas kmete, majhne in velike. Zbornica nas torej v en glas zastopa v dialogu s politiko, državo ali celotno družbo. Skratka, ko zbornica sprejme sklep ali mnenje, ima to za deželni zbor ali državo neko težo in se morajo soočiti z našimi zahtevami. Seveda ni vedno vse sprejeto, saj smo kmetje le en del ljudstva. Na žalost nas je vse manj, le še 2 do 3 %, a ker uspemo pridelati visoko kakovostno hrano po sprejemljivi ceni in ker uspemo prehraniti narod, naša beseda vendarle nekaj velja.
Ogledal sem si spletno stran z anketo vašega ministrstva o obveznem oz. prostovoljnem članstvu v zbornici. Glede na postavljena vprašanja in komentar ob njih si ne morem misliti drugega, kot da gre za željo po uničenju zborničnega sistema ali vsaj po slabljenju vaše zbornice. To se iz ankete vidi in to je slabo. Če imaš sistem prostovoljnega članstva, so v njem le še tisti, ki prostovoljno plačajo članarino in potem tudi zahtevajo, da se zbornica obnaša tako, kot želijo tisti, ki članarino plačujejo. Potem to ne bo več zbornica, ki zastopa vsakega kmeta, ampak bo navzven zastopala interese malega števila članov. Kmetje, ki se ne bodo prostovoljno včlanili, morda mislijo, da bodo s tem nekaj prihranili. Ali res? Pri nas na Koroškem tri četrtine kmetov ne plača več kot 40 evrov članarine na leto, kolikor lahko prihraniš, če dvakrat ali trikrat ne greš na pivo v gostilno,« razmišlja Mikl v vlogi koroškega kmeta.

ZBORNIČNO ORGANIZIRANJE V AVSTRIJI
V nadaljevanju smo Hanzija Mikla poprosili, naj nam spregovori tudi v vlogi direktorja Koroške kmetijske zbornice (Landwirtschaftskammer Kärnten). »V Avstriji smo zbornično zelo organizirani. Če si nekje zaposlen, si avtomatsko član t. i. delavske zbornice, članstvo je obvezno. Vsi gospodarstveniki, ki imajo obrate ali industrijo, so povezani v gospodarsko zbornico, tudi tu je članstvo obvezno. In seveda imamo kmetijsko zbornico. Takšna organiziranost je tudi v interesu države, saj se ji ni treba pogovarjati ali pogajati z vsakim posameznikom ali vsako ozko interesno skupino posebej. Enostavno reče: ″Zmenite se znotraj zbornice, potem pa se bomo pogajali.″ Te organizacije skupaj s sindikati predstavljajo t. i. socialno partnerstvo, ki je pri nas zelo dobro razvito. Na ta način nam ni treba hoditi na cesto (stavkati), saj se znotraj zbornic in socialnega partnerstva lahko vse dogovorimo. Zato tudi imamo gospodarstvo in kmetijstvo dobro organizirano in uspešno, zadovoljni pa so tudi zaposleni. To, da bi naša vlada z nekim zakonom ″zapeljala čez nas kmete″, pa se pri nas enostavno ne more zgoditi. Socialni partnerji bi namreč že veliko prej dejali: ″Halo, to pa ne bo šlo.″
Kmetijska zbornica je organizirana po deželnih zakonodajah, saj je kmetijstvo stvar vsake dežele posebej. Na državni ravni pa smo povezani v t. i. zvezno Kmetijsko zbornico Avstrije (Landwirtschaftskammer Österreich). Na Dunaju imamo enkrat na mesec sestanek predsednikov in direktorjev vseh deželnih zbornic, vedno pa je prisoten tudi avstrijski kmetijski minister. Na teh sestankih se praktično vse dogovorimo, minister pa nas seznani, kaj se dogaja na nivoju EU.
Koroška zbornica je bila ustanovljena kot ena zadnjih v Avstriji, leta 1932, ker se deset let niso poenotili okrog praga za obvezno članstvo. Danes si obvezen član zbornice, če imaš en hektar ali več kmetijske ali gozdne površine v lastništvu ali dva hektarja v najemu. Ob tem je pomembno, da smo kmetje tudi politično aktivni na občinski, deželni, državni in tudi na evropski ravni.«

KMETIJSKO SVETOVANJE JE STVAR ZAUPANJA
»Znotraj kmetijskih zbornic imamo kmetijsko svetovalno službo, ki jo delno sofinancira tudi država. Poznam težnjo vašega ministrstva, da bi svetovalna služba prešla iz zbornice na ministrstvo. Naša svetovalna služba je od nekdaj v okviru naše zbornice in to podpira tudi naše ministrstvo. Svetovanje mora biti v okviru zbornice, saj je to stvar zaupanja. Kmet ne bo zaupal nekemu svetovalcu od ministrstva, ki naj bi dejansko izvajal naloge ministrstva. Če se recimo ministrstvo odloči neke površine 100-odstotno zaščititi, bo svetovalec to prenesel na kmeta. V tem primeru bi bil to svetovalec neke druge organizacije, ne kmetijske, z nekimi drugimi cilji, ne cilji lastne zbornice. Svetovalna služba v okviru ministrstva je po mojem velika napaka. Morda bi bilo svetovalcem prav, saj bi bili državni uslužbenci? Jaz bi vsekakor bolj zaupal svetovalcu moje organizacije kot svetovalcu z ministrstva. Zelo pomembno je tudi izobraževanje kmetov v gospodarskem in tehnološkem smislu, tudi kako bolj sonaravno, ekološko kmetovati. A biti mora ekonomsko upravičeno, da trg to potrebuje in je pripravljen plačati. Dežela in država zato skupaj sofinancirata našo svetovalno službo, delno tudi z evropskimi sredstvi. Vendar dežela ali država nikoli ne gresta v detajle, kaj bi nam svetovalna služba morala svetovati. Vsebina svetovanja je stvar zbornice in kmetov. Četudi dežela delno ali celo v celoti plača svetovalca, je ta naš, in kaj bo svetoval, odločamo kmetje prek strokovnih odborov zbornice. Kmet namreč mora preživeti in ne le zgolj proizvajati poceni in zdravo hrano.«

TUDI SOLIDARNOST JE NUJNA
»Pri naših največjih kmetih gre tudi za zaščito lastništva – veleposestniki rabijo male kmete, da ohranjajo in ščitijo lastništvo. Malih ali srednjih je namreč več in kot volivci imajo več glasov, skupaj pa so močnejši. Veleposestniki imajo velik katastrski dohodek in zato plačajo tudi veliko članarino, vendar praktično že skoraj ne rabijo zborničnega svetovalca. S svojo članarino v okviru zbornice pa prispevajo, da se solidarno omogoči svetovanje tudi malemu kmetu. Na ta način imamo interesno izenačenost med malim in velikim kmetom. Vsaka pametna politika bi takšen način obdržala, saj ni le v korist kmetijstva, ampak tudi vsakokratne vlade.«

MNENJE MALEGA KMETA
Obiskali smo tudi gorsko kmetijo na 1000 metrih nadmorske višine v Slovenjem Plajberku, skoraj takoj za našo državno mejo. Na kmetiji z možem in štirimi otroki gospodari Marinka Mader-Tschertou, z njimi pa živi tudi Marinkina mama. »Obdelujemo 15 hektarjev gorskih travnikov in pašnikov, in sicer pet lastnih in 10 v najemu,« pravi Marinka. »Imamo še nekaj gozda in gospodarimo z 12 panji čebel. Ker je kmetija majhna, redimo 12 krav dojilj, oba z možem hodiva v službo. Opažam, da se v družbi dogaja nek pritisk na kmetijstvo in kmete. Razne nevladne organizacije, pogosto ozkega interesa in ozkega članstva, imajo vse več vpliva. Mnoge od njih rušijo predvsem kmetijstvo, kar bomo v prihodnosti drago plačali. Zaradi teh družbenih dogajanj in še posebej zaradi podnebnih sprememb moramo biti kmetje zelo previdni. Pa tudi vsa današnja evropska družba, ki ni bila nikoli lačna, saj je v trgovinah vse na voljo. In zato kmetje nujno rabimo svoje enotno zastopstvo, vključno s kmetijsko svetovalno službo v okviru zbornice. Ministrstva in vlade zbornica sploh ne sme brigati, ker živimo v demokraciji. Vprašanje okrog obveznega ali prostovoljnega članstva v zbornici je za nas male in srednje pa tudi velike kmete popolnoma nesprejemljivo. Jaz recimo plačujem okrog 28 evrov zbornične članarine, imam pa ravno toliko glasu kot nek veleposestnik. Dokaz temu je, da sem bila deset let zbornična svetnica v Koroški kmetijski zbornici. Ko sem postala predsednica Kmetijske izobraževalne skupnosti, sem zadnji mandat predčasno prekinila.

Če se hočeš v družbi boriti za svoje interese, potem rabiš močno stanovsko organizacijo – v tem primeru kmetijsko. Še posebej za male kmetije je zbornica izjemnega pomena – kam naj se sicer obrneš glede oddaje vlog, koga naj vprašaš za nasvet … Če zbornica svoje poslanstvo pošteno opravlja in zastopa interese kmetov, predvsem malih – veliki se lažje nekako znajdejo in so marsikje vplivni –, potem ne vidim razloga, da je ne bi imeli. In nenazadnje tako javnost ve, da tudi male kmetije prispevamo k temu, da je narod sit.«

IZKUŠNJA HRVAŠKE KMETIJSKE ZBORNICE
Za mnenje smo povprašali tudi vodjo oddelka za kmetijsko politiko, inovacije in mednarodno sodelovanje pri Hrvaški kmetijski zbornici (Hrvatska poljoprivredna komora – ustanovljena leta 2018) Tajano Radić. »Tudi na Hrvaškem imamo obvezno članstvo v zbornici, žal pa v okviru zbornice nimamo svetovalne službe, saj je pod okriljem ministrstva za kmetijstvo, kar je za nas velika škoda. Ker smo tako rekoč brez svetovalne službe, na zbornici vlagamo velike napore v to, da bi prešla pod okrilje zbornice, kot je to urejeno v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem. Avstrijski model zborničnega organiziranja je gotovo najboljši v evropskem prostoru.
Ker je v okviru proračunov kmetijstvu namenjenih ogromno nacionalnih in evropskih sredstev, boste brez močne zbornice in brez svetovalne službe kmetijstvo pripeljali v veliko krizo. Lahko namreč pride do hudih manipulacij posameznikov, kot se to dogaja pri nas.«