V Solčavi živim od rojstva. Otroštvo sem večinoma preživljala na domači kmetiji v Podolševi, kjer smo imeli poleg goveda vsa leta, kar pomnim, čredo ovc, ki je štela od 20 do 30 odraslih živali. Vsako pomlad smo z naše kmetije skupaj z drugimi visokogorskimi kmetijami odgnali svoje črede na planinsko pašo na Olševo, kjer so se pasle vse do pozne jeseni. Tako je bilo že od nekdaj, najbrž od prve poselitve prisojnih pobočij nad Solčavo. Podatki o stalno naseljenih kmetijah segajo vse do 15. stoletja, kar pomeni, da so kmetije na Solčavskem omogočale preživljanje prebivalcev že pred tem obdobjem.
Tradicija pašništva se je ohranjala skozi stoletja vse do danes, z izjemo vojne vihre, ki je močno posegla v življenje tukajšnjih domačinov s požigom Solčave in okoliških kmetij. V tem in tudi povojnem obdobju se je zmanjšalo število dragocene jezersko-solčavske ovce le na nekaj deset živali, ki so bile osnova za obstoj in širitev pasme z dragocenimi pasemskimi lastnostmi v povojnih letih. Ne smemo pozabiti, da je sloves jezersko-solčavske ovce segal daleč prek meja avstro-ogrske monarhije in so naši rejci že v 19. in v začetku 20. stoletja izvažali plemenske živali širom Evrope ter za rejske dosežke prejemali pomembna odličja.
Drugo obdobje, ki je prizadelo rejo ovc, je bilo uvajanje mlečne živinoreje na naše visokogorske kmetije v poznih šestdesetih letih. To obdobje je trajalo, vse dokler ni država z ukrepi genske banke zaščitila matične ovčje črede. Pasma jezersko-solčavske ovce je danes razširjena po celotnem območju Slovenije. V vsej svoji prvobitnosti in s pašo na planinskih pašnikih je najlepša v svojem naravnem, avtohtonem okolju. Vseskozi je bila del kulturne krajine Solčavskega in del tradicionalnih opravil v zvezi z načinom reje in predelavo volne.
Ovčereja in z njo povezane dejavnosti, kot je predelava volne, so še danes uveljavljene dejavnosti prebivalcev Solčavskega in drugih krajev alpskega območja Slovenije. Prav v Solčavi smo pred skoraj dvajsetimi leti začeli z izdelavo izdelkov po postopku polstenja, ki do takrat v Sloveniji ni bil poznan in uveljavljen način predelave volne. Pobuda za skupno delo pri razvoju izdelkov je bila pri solčavskih ženskah dobro sprejeta. Skupaj smo ustvarjale in nismo skrivale navdušenja nad novimi izdelki katere koli izmed nas. Tisti, ki nas poznate, veste, kako topli so copati iz domače ovčje volne. Spominjam se veselja ob novih izdelkih, ki so nastajali ob skupnem učenju in druženju. Na ta način smo lahko izražale lastno ustvarjalno žilico in marsikatera ženska je imela prvič priložnost pokazati svoje talente, ki so odražali vse bogastvo človeškega potenciala podeželja tako v izdelkih kot tudi v medsebojnih odnosih. V različnostih smo se dopolnjevale ter bogatile zakladnico našega znanja.
Ovčereja in z njo povezane dejavnosti (predelava volne, kulinarika, doživetja) so na ta način pomemben doprinos k vsem stebrom trajnostnega razvoja. Poleg socialnega in okoljskega tudi ekonomskega, saj volna ni bila več odpadek, ampak koristna surovina, iz katere je bilo mogoče narediti uporabne izdelke. Vsak zasluženi evro pa je veliko pomenil k sicer skromnejšim možnostim pridobivanja dohodka na podeželju.
Ovčereja je tako postala tudi pomemben del turistične promocije kraja. S festivalom volne, ki bi moral biti letos že trinajstič, smo privabili in povezali predelovalce volne širom Slovenije na skupnih druženjih, ki so postala ena od osrednjih, dobro obiskanih družabnih prireditev s pridihom tradicije.
Tako je bilo vse do današnjih časov. Ko sem pred nekaj dnevi izbirala fotografije za pripravo trajnostnega poročila za destinacijo Logarska dolina – Solčavsko, sem se spraševala, ali je konec izjemnih pogledov na čredo ovac, ki se s pastirjem v pozni jeseni vrača s sočne planinske paše, poleti pa pritegne marsikateri pogled mimoidočih. Če govorimo o sobivanju človeka in zveri, bi lahko rekla, da je sobivanje sprejemljivo v obliki, kot je to bilo nekoč, ko je medved na svoji selitveni poti obiskal naše kraje vsakih nekaj let. Izguba živali je bila občasna in manj številčna. Kljub temu so črede ohranjale svoj stalež.
Na prvo julijsko nedeljo letošnjega leta se je planinska tura na Olševo namesto užitkov ob pogledih na prelepo naravo Solčavskega spremenila v iskanje pobitih ovc ter dokumentiranje dokazov, ki bodo služili lastnikom za dokazovanje povračila nastale škode. Pomorjene živali s sledovi volčjega ugriza so ležale nedaleč od planinske poti, od vzhodne strani Olševe pa vse do Potočke zijalke. Priznam, da me je dogodek močno pretresel. Ob pogledu na pobite živali in vonj razpadajočih trupel ne moreš ostati ravnodušen. Potem sem se spomnila na vsa prizadevanja prizadetih občin zadnjih nekaj let po hitrem ukrepanju s strani pristojnega ministrstva in na gluha ušesa državnih uradnikov ter na zavlačevanje reševanja vloge za odvzem iz narave. Ko je bilo dovoljenje izdano konec pašne sezone, so se črede že vrnile s planinske paše.
Ponavljajoče besede, kako se ne da narediti nič in kako nam Evropa določa režime, so izgovori in opravičilo za neukrepanje. Medtem pa zveri uničujejo naše črede, trošijo pa se velika sredstva za izvajanje projektov širitve zveri. Zgovoren je podatek, da je na Solčavskem število ovc od leta 2021 upadlo za polovico.
Žal se vse bolj kaže razkorak med mestnim in podeželskim prebivalstvom. Idealiziranje zveri (»pogled od daleč«, z varnega …) in vračanje v naravno okolje, ob tem pa spregledati človeka in njegove življenjske potrebe v okolju, kjer živi, je spodkopavanje osnovnih človekovih pravic, je nečloveško in nedopustno. Projekti širitve zveri se načrtujejo in izvajajo brez predhodne participacije prebivalstva, ki bi se morala zgoditi že v fazi načrtovanja. Aktivnosti projekta je potem treba izvesti ne glede na posledice in upravičiti načrtovana finančna sredstva.
Destinacija Logarska dolina – Solčavsko je prejemnica zlatega znaka Zelene sheme slovenskega turizma. Ni nam bil dodeljen slučajno, brez našega truda. Zaslužili smo si ga s prizadevanji za izboljšanje trajnosti na vseh stebrih trajnostnega razvoja, pri čemer pa je po kriterijih Zelene sheme močno poudarjena participacija in zadovoljstvo prebivalstva ter preverjanje njihovega zadovoljstva.
Prebivalcev podeželja nihče ne sprašuje, ali se strinjamo s projekti, ki jih različne inštitucije načrtujejo za izvedbo v našem prostoru. Svoje nestrinjanje z uravnavanjem števila zveri smo doslej izražali na miren način, utemeljeno z dokazi in vlogami za rešitev težav.
Sobivanje volka in človeka v naših krajih nima prihodnosti. Volk sodi v divjino, stran od poseljenih območij, kjer lahko nemoteno opravlja svojo funkcijo plenilca in uravnava populacije tam živečih živali. Prostor, ki ga že stoletja poseljujejo prebivalci, planine pa s pašo ohranjajo naše ovce, pa naj ohranja svoj karakter, ki pušča planine žive in prispeva k dobrobiti podeželskega prebivalstva.
V občini Solčava imamo skoraj 80 % zavarovanega območja različnih režimov varovanja. Ko prebivalci potrebujemo naravovarstvena soglasja za investicije, jih je izjemno težko pridobiti. Po drugi strani pa smo priča navalu dnevnih turistov in vse bolj pogostega kršenja »zelenih pravil« obnašanja v naravnem okolju. Za prebivalce kraja je postal izredno moteč pogrom motoristov po cesti čez Pavličevo sedlo. Vsak konec tedna jih je več, kajti oglašujejo to slikovito cesto kot eno najlepših cest v Alpah za motoriste. Za prebivalce je postalo moteče neprestano bobnenje nepreglednih kolon. Tudi kolesarjev, ki se znajdejo med motoristi, avtomobili, tovornjaki z lesom, avtobusi, pešci …, divjega parkiranja avtodomov je vse več. Kako bomo poskrbeli za varnost kolesarjev, ker ni kolesarske steze, ki postaja prepotrebna? Vse več je pohodništva po brezpotjih in se celo oglašuje. Vse več je nabiralništva po gozdovih. Ni več mirnih con za prostoživeče živali. Kje so tu naravovarstvene službe? Kot majhna podeželska občina nimamo dovolj finančnih sredstev, da bi okrepili naravovarstveni nadzor, ne le v krajinskem parku Logarska dolina, ampak na celotnem območju občine. Sredstva, ki bi bila namenjena učinkovitemu nadzoru, bi v primerjavi s sredstvi, ki so namenjena širitvi zveri, bila relativno majhna, a nam jih država ne zagotavlja. Država je naravo zaščitila, hkrati pa ne zagotavlja namenskih sredstev za njeno varovanje v primeru tako množičnega pritiska na zavarovana območja.

Bernarda Prodnik