Problematika škod po divjadi, še posebej po divjem prašiču in jelenjadi, je že dalj časa pereča tema v večjem delu zahodne Slovenije in praktično tudi že po vsej Sloveniji. Medtem ko se škode po divjih prašičih na posameznih območjih nekoliko umirjajo, pa se škode po jelenjadi na kmetijskih površinah ter v gozdnih sestojih, ki v večjem delu niti niso evidentirane, povečujejo. V želji, da se aktivno pristopi k reševanju te problematike, so cerkljanski kmetje in Občina Cerkno na Bukovem, v hribovju na meji med Tolminskim in Cerkljanskim, organizirali sestanek deležnikov: kmetov, upravljalcev lovišč, predstavnikov Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS), Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), Ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano (MKGP), Zveze lastnikov gozdov Slovenije in drugih.
Zadnja leta vse večjo škodo povzroča jelenjad, in sicer tako na kmetijskih površinah kot v gozdnih sestojih. Na pobudo nekaterih posameznikov je bila ustanovljena posvetovalna delovna skupina občine Cerkno za spremljanje in celostno obravnavo škod po divjadi in zvereh (DSOS). Ker je dokazovanje škode po jelenjadi, še posebej na travinju, oteženo, je skupina DSOS pripravila navodila za izvajanje monitoringa popasenosti od divjadi na kmetijskih površinah.
»Naš namen je, da iščemo skupne rešitve na osnovi dogovora in sodelovanja med deležniki v tej problematiki,« je povedal Ivan Mavri, ki je sestanek tudi vodil, in dodal: »Lovce vidimo kot ključen deležnik pri reševanju problema. Mi smo že presegli razlike med kmeti, oškodovanci in lovci. V iskanju rešitev se pogovarjamo, se poslušamo. Naš pristop morate razumeti kot združevanje lovcev in kmetov, nikakor pa ne kot skupino, ki dela proti lovcem. Mogoče je še čas, da s skupnimi močmi najdemo izhodišča za spremembo zakonodaje do te mere, da bi se škodni primeri prijavljali enotno po vsej Sloveniji. Predlagamo, da bi se denar za poplačilo vseh škod zbiral od koncesij LD na fondu za škode, same škodne primere pa bi morala ocenjevati in zaključevati neodvisna komisija za oceno škod po divjadi (svetovalne službe pri KGZS, ZGS …). Prvi korak je vzpodbujanje kmetov oškodovancev, da sistematično in načrtno delajo na postopkih za dokazovanje škod. Poudarjam, izključno na dokazovanju škod. Osnova za vse nadaljnje korake v smeri odškodnin in zmanjšanja škod mora biti argumentiran, dokazljiv, z vseh strani sprejemljiv način dokazovanja škode.«

PREDLOGI ZA SPREMEMBO ZAKONA O DIVJADI IN LOVSTVU
Da bi se situacija v prihodnje izboljšala, predvsem da bi država ustrezno upravljala z divjadjo, so člani delovne skupine s prvopodpisanima Ivanom Mavrijem in županom občine Cerkno Gašperjem Uršičem predstavnici MKGP in KGZS predali zahteve po spremembi lovske zakonodaje, da jih posredujejo pristojni ministrici.
Kot osnovno zahtevo so zapisali: »Zmanjšanje staleža divjadi in zveri, ki na kmetijskih ter gozdnih površinah in na domačih živalih povzročajo škodo. Zahtevamo zmanjšanje populacije na številčnost, ki jo normalno prenaša okolje in kmetovanje, oziroma na najnižjo možno številčnost. Poudarek je na zmanjšanju staleža populacije jelenjadi.« Poleg tega njihov zahteve vsebujejo še:
• Stalež populacije divjadi ne sme vplivati na stalen prekomeren porast škod na kmetijskih površinah in v gozdu in na biotsko spremembo kulturne krajine. Škode v prostoru se morajo znižati na minimum.
• Prevetritev, dopolnitev in sprememba 51. do 59. člena ZDLov-1, ki obravnavajo škodo po divjadi in zvereh tudi v korist kmeta, ne samo v korist države in upravljavcev lovišč.
• Definirati zaščito premoženja, ki jo zakon nalaga kmetu kot dobremu gospodarju (travnik ograditi z ograjo, DA-NE).
• Spremeniti akte v zakonu, ki določajo način preprečevanja škode po divjadi. Kam v današnjem času lahko umestimo akte, ki so z zakonom predpisani za zaščito in preprečevanje škode po divjadi? Ali so ti ukrepi sploh življenjski in sprejemljivi za naše okolje? Kot na primer: ograjevati vse kmetijske površine, kurjenje ognja, plašenje, strašila … Nekateri sedaj predpisani načini nikakor ne sodijo v današnji čas.
• Definirati točno odgovornost za škodo po divjadi, ki je last RS. Ko je divjad še živa, povzroča škodo kmetu in lastniku gozda. Ko je uplenjena oz. mrtva šele postane last upravljavca (LD). To je izredna anomalija!
• Pripraviti enotno ter natančno metodologijo za oceno škod po divjadi, usposobiti in zagotoviti strokoven kader za vrednotenje ter ocenjevanje škod po divjadi v RS. Z metodologijo točno definirati vse vrste škode po divjadi in zvereh in jo ovrednotiti po posameznih kulturah in domačih živalih.
• Z zakonom zagotoviti fleksibilnejše in sprotno prilagajanje upravljanja z divjadjo, ki povzroča škodo (planiranje, odločbe, toleranca plana odstrela navzgor do 50 %).
• Podaljšanje lovne dobe za jelenjad starostne kategorije 0+ in 1+ skozi celo leto.
Zakonsko je treba omogočiti upravljavcem lovišč realizacijo planov odvzema jelenjadi, podaljšanje lova v mrak tako pozno zvečer kot zgodaj zjutraj ter ob polni luni in ob snežni odeji.«

ZAHTEVE LOVCEV
Na področju Triglavskega LUO se opaža, da se jelenjad precej množi znotraj nelovnih površin Triglavskega narodnega parka, nato pa z migriranjem povzroča škodo na kmetijskih površinah izven TNP. »Tako je kljub temu, da se odvzem stalno viša in ga upravljalci dosegamo ter zadnje čase tudi presegamo, ker se zavedamo posledic. Dejstvo je, da je jelenjad postala nočna divjad in zato potrebujemo tudi ustrezno opremo in zakonsko podlago, da jo bomo lahko odlovili ponoči z uporabo ustreznih pripomočkov. Lovci se pri svojem prostovoljnem delu srečujemo z velikim številom aktivnosti, stroškov, lastnimi napori in prevzemanjem visoke stopnje odgovornosti, vse to pa izvajamo v javnem interesu za dobrobit vseh nas. Pri izvajanju našega prostovoljnega poslanstva upravljamo z državno lastnino in odgovarjamo z vsem našim premoženjem, istočasno pa smo izpostavljeni tudi življenjski nevarnosti, ker trenutne zakonske in pravne smernice močno otežujejo izvajanje našega poslanstva, da olajšamo življenje vsem uporabnikom prostora. Zadnja leta se nam predvsem na zahodnem delu Slovenije, kljub vsakoletnemu povišanemu odstrelu divjega prašiča in navadnega jelena, povečuje število škodnih primerov in škode, ki jih upravljavci lovišč ne bomo več sposobni izplačevati. Ko divjad povzroči škodo na poljščinah in zemljiščih, se srečamo z dejstvom, da je aktualni sistem preprečevanja in poplačevanja škod nevzdržen in nepravičen do upravljavcev lovišča. Zato bo do sprememb moralo priti hitro, sicer bodo najbolj obremenjene upravljavke lovišč bankrotirale. Trenutni zakon namreč vse breme škode prenaša na koncesionarja, čeprav ni lastnik prostoživečih živali in ni neposredni krivec za naraščanje populacij, saj vestno izpolnjujemo zadane plane tudi z vsemi potrebnimi odstopanji navzgor, za pravico do lova plačuje koncesnino in postane lastnik divjadi šele po njeni uplenitvi. Nikjer na svetu ne more za dejanja živali, katerih ni lastnik, odgovarjati nekdo drug, ki bo lahko nekoč postal lastnik ali pa tudi ne. To je po zdravi kmečki pametni logično vsem, samo pri nas to ne velja. Zato lovci zahtevamo zakonske spremembe, kjer bo preprečevanje in izplačevanje škod po divjadi preneseno na sklad za preprečevanje in izplačevanje škod po divjadi. Lov jelenjadi naj bo dovoljen tudi ponoči z uporabo pripomočkov, ki nam bodo to omogočali. Odpravijo naj se visoke kazenske in prekrškovne odgovornosti ter nepotrebne obremenitve in nalaganje nesmiselnega dela upravljavcem.«