Minili sta dve leti, odkar nas je zapustil eden najbolj znanih Belokranjcev, Toni Gašperič, učitelj, novinar, pesnik, pisatelj, humorist. Rojen je bil 5. maja 1945 v Metliki, umrl 1. junija 2021 v Novem mestu.
Odraščal je v skromnih razmerah družine čevljarja Janeza in gospodinje Stanke s šestimi otroki – pet fantov in eno dekle. Čeprav so komaj shajali, mu je bilo vseeno omogočeno šolanje: po osnovni šoli v Metliki je nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu in nato tudi na Pedagoški akademiji ter postal učitelj slovenščine in srbohrvaščine. Po petih letih učiteljevanja v osnovni šoli se je preselil v Beti Metlika, kjer je opravljal delo referenta za propagando in reklamo, urejal pa še tovarniško glasilo Vezilo. Leta 1979 je postal ravnatelj Srednje tekstilne šole, pred upokojitvijo pa je bil nekaj let še ravnatelj OŠ Podzemelj. Po upokojitvi leta 2000 ga je zelo pestilo zdravje – odvisen je bil od dialize in šele po presaditvi ledvice neznanega donatorja je ponovno polno zaživel. Sam je rekel, da se je takrat ponovno rodil. Čeprav je bil zelo šibak in že »čisto na konici«, ni izgubil smisla za humor niti za trenutek (fizično popolnoma nemočen in skoraj slep je dobre pol ure zabaval družbo na 95-letnici mojega dedka). Takoj po operaciji ga je obiskala prijateljica Vera, ki je okrevala po hudem udaru strele. Njegov komentar je bil: »Vera, s tabo pa ne bi bil rad poročen – tebi še strela ne pride do živega.« In ko je Vera vprašala njega, kako se počuti po presaditvi ledvice, je odgovoril: »Odlično, dobil sem žensko ledvico.« In na vprašanje, kako to ve, saj bi moral biti donator/ka anonimen, je Toni iztresel: »Ja, ampak sem hitro ugotovil. Sem šel na malo potrebo in sem se moral kar usest’ na školjko …«
Ves čas se je kulturno in tudi sicer vsestransko udejstvoval: pisal pesmi, tekste, humoreske, nastopal v oddajah, jih vodil … Sivolasi se ga najbolj spomnimo po Veselem toboganu, kjer nas je kot nečak tete Mare dolga leta zabaval z njunimi prigodami. Vodil je svoje oddaje na radiu in redno pisal v številne časopise: Dolenjski list, Antena, Komunist … Z različnimi skupinami je obredel tudi tujino in nastopal po Evropi, Ameriki in Avstraliji. Je avtor številnih kolumn, podlistkov in knjig: Ljudje z zaščitenimi hrbti, Vsi smo na ražnju, Kdo je lahko komunist, Humoreske, Moja teta Mara, Povej jim, Življenje je eno samo porivanje in druge. Do leta 2019 je bilo izdanih vsaj 507 njegovih del (!?). Za svoje delo je bil velikokrat nagrajen, med najpomembnejšimi nagradami pa so: nagrada Frana Milčinskega – Ježka, priznanje Osvobodilne fronte, orden dela s srebrim vencem …, Metliški občinski svet pa ga je imenoval za častnega občana občine Metlika. Nekoč, ko sta se Jana in Toni sprla in je ta še kar naprej trmaril in ni hotel odnehati, mu je Jana zagrozila, da ga bo, ko umre, pokopala v Črnomlju (večni spor – bolj rivalstvo med Črnomaljci in Metličani). Šele to ga je ustavilo, da je odnehal. Toni je, čeprav je zadnji desetletji preživel ob Kolpi v Gribljah, ki so v črnomaljski občini, seveda pokopan v Metliki, saj drugače ne bi mogel mirno počivati.
Boris Grabrijan