Ob 30. obletnici protestne zapore mejnih prehodov junija 1993 je pretekli četrtek v Puconcih potekala novinarska konferenca v organizaciji Sindikata kmetov Slovenije, Zadružne zveze Slovenije, Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije, Zveze slovenske podeželske mladine, Zveze kmetic Slovenije in Društva SKZ – Slovenska kmečka zveza. Sledilo je odkritje obeležja pred občinsko stavbo v Puconcih.

Po mnenju predstavnikov navedenih organizacij, Cirila Smrkolja (kot pobudnika počastitve 30. obletnice vseslovenskega kmečkega protesta leta 1993 ter postavitve spominskega obeležja Evgenu Sapaču), državnega svetnika Branka Tomažiča ter predsednika Državnega sveta Marka Lotriča je danes podobnosti s situacijo pred 30 leti bistveno več, kot bi si želeli. Trenutni položaj kmetijstva je celo bolj zahteven, kot je bil leta 1993.
Osrednji del dogodka je bil povezan z dogajanjem pred dobrimi 30 leti. 14. junija 1993 je prvih 100 traktorjev zaprlo mejni prehod Dolga vas, sledili so jim na mejnih prehodih z Avstrijo, Hrvaško in Italijo. Zapore so trajale od enega do štiri dni, vstop v Slovenijo je bil onemogočen. To dogajanje je povzel Ciril Smrkolj, ob Evgenu Sapaču eden od ključnih organizatorjev takratnega protesta. Podrobneje je o teh dogodkih pred časom povedal tudi v intervjuju v Kmečkem glasu. Še bolj natančno pa je vse opisano v brošuri Po puntu – punt (1993–2023), ki jo je uredil Marjan Papež in založila KGZS.

DOVOLJ JE!
V imenu glavnega organizatorja dogodka je spregovoril predsednik SKS Anton Medved: »Danes smo v zelo podobnem položaju, kot so bili kmetje pred 30 leti. Zopet stojimo na točki preloma, ki bo krojila prihodnost slovenskega kmeta, kmetijstva in naroda. Že dalj časa opozarjamo, da tako, kot je sedaj, naprej ne gre več. Kmetje želimo ohraniti svojo pravico do kmetovanja in zahtevamo politiko, ki bo pravična, ki bo spoštovala kmetovo delo in njegovo mesto v družbi. Razmere za kmetovanje so v naši ljubi Sloveniji postale nevzdržne. Ne bomo odnehali, dokler kmetom in vsem prebivalcem Slovenije ne zagotovimo varne prehranske prihodnosti.«

»Slovenska vlada je imela leta 1993 več posluha in razumevanja za stisko kmetov. Sam predsednik vlade je bil na dolgotrajnih pogajanjih, ki so obrodila sadove in se uspešno zaključila. To je nekaj, kar kmetje leta 2023 pogrešamo. Zdi se nam, da je naša prihodnost v rokah uradnikov, ki nimajo pravega razumevanja in realnega stika s kmetijstvom.«

»Sedaj smo sicer v drugačni poziciji, kot smo bili takrat, ker smo del evropskega in svetovnega trga, s čimer smo kmetje izrazito bolj na prepihu. Ukrepi EU in slepo sledenje slovenskih uradnikov nas kmete sili v nadaljnje proteste. Če namreč danes ne bomo zahtevali sprememb, naši zanamci v kmetijstvu ne bodo videli prihodnosti. Povprečna starost gospodarja na kmetiji je 63 let. Kdo bo obdeloval in skrbel za nezaraščenost, če ne kmetje? Ni težava v ravninah, temveč v delih, ki niso lahko dostopni z mehanizacijo. In prav s temi območji se Slovenija rada pohvali in vabi turiste, nas kmete pa spregleda. Po nekaterih podatkih je na slovensko kmetijstvo vezano tudi okoli 70 % industrije, gradbeništva itd., tudi kmetje kupujemo stroje, železo, surovine in podobno ter s tem močno prispevamo v celotno gospodarsko verigo. Pa vendar smo na koncu spregledani.«

»Ne podcenjujte nas kmetov, smo kot podjetje z največ zaposlenimi v Sloveniji in ustvarimo največji delež BDP, res pa je, da smo razpršeni po celotni naši domovini, ki jo skrbno obdelujemo in pridelujemo hrano za slovenski narod.«

»Sedaj so naša pogajanja precej bolj dolgotrajna, vključenih je veliko več deležnikov. Ne bomo dovolili, da se kmetu odvzame prihodnost, zato se bomo združeni borili naprej. Če bo treba, bomo protestne aktivnosti še stopnjevali. DOVOLJ JE!« Medved poudarja, da bodo prisiljeni iti zopet na ulico, če po naslednjih krogih pogajanj ne bo sprememb.

OPOZORILO MLADIH NA NEVZDRŽNE RAZMERE
Letos mineva tudi 30 let od ustanovitve Zveze slovenske podeželske mladine (ZSPM). Predsednica Anja Mager je izpostavila: »Mladi ugotavljamo, da smo ponovno v nevzdržnih razmerah, skrbi nas, kako bodo kmetovali naši otroci, če sprememb ne bomo zahtevali zdaj. Zaskrbljeni smo glede prenosa kmetij na mlajše, ob tem pa si iskreno želimo, da kmetije ostanejo aktivne. Kmetje, še posebej mladi, stremimo k povezovanju in se ne bomo predali, nastopali bomo enotno, saj si vsi želimo razvoja slovenskega kmetijstva in podeželja. Pogoj za suverenost naroda je prehranska neodvisnost, ki jo lahko zagotavljamo s slovensko lokalno in kakovostno hrano. Poslanstvo ZSPM je, da se povezujemo, izobražujemo, sodelujemo ter da smo ponosni na to, da smo mladi s podeželja, ki ga razvijamo. Odločevalce hočemo prepričati, da želimo kmetovati pod nekimi normalnimi pogoji, ne pa da nam omejitve in zahteve to onemogočajo. Pod temi pritiski se kmetijstvo le še krči; namesto da bi se ukvarjali z razvojem, se ukvarjamo s tem, kako sploh ostati na kmetijah. To je žalostno, vseeno pa zagotavljam, da bomo mladi vztrajali in se borili, saj želimo ostati na kmetijah, ki so jih ustvarili naši starši. Tako smo bili vzgojeni. A če bo šlo tako naprej, se lahko ponovi tudi dogodek izpred tridesetih let.«

GENOCID NAD SLOVENSKIM PODEŽELJEM
»Ob pomanjkanju posluha slovenske vlade je k težavam, s katerimi se sooča slovensko kmetijstvo, treba prišteti še od realnosti odtujeno evropsko politiko in razbohoteno birokracijo, preveliko moč nevladnih okoljskih organizacij in veliko manjšo politično moč kmetov. Če potegnemo neko vzporednico, je jasno, da smo verjetno zdaj kmetje v svojih zahtevah še bolj enotni in še bolj povezani, kot smo bili pred 30 leti,« je med drugim izpostavil Roman Žveglič, predsednik KGZS. Predsednik ZZS Borut Florjančič pa je dejal: »Odločevalcem doma in tudi v Evropi je treba povedati, da kmetijstvo ni le funkcija okolja, da kmetijstvo ″dela″ hrano … In da se brez hrane vse ustavi! Žalostno je, da smo morale nevladne organizacije v kmetijstvu dokazovati našim izvoljenim elementom izvršne oblasti, kaj je ustavno! Na Zadružni zvezi bomo odločno vztrajali na tej poti in uporabili vsa razpoložljiva in pravna orodja v pomoč kmetijstvu.«
Predsednica Zveze kmetic Slovenije Irena Ule je izpostavila: »Želimo si, da kmetije ostanejo aktivne, da se starejši počasi odmaknemo in nas nasledijo mlajši z novimi idejami. A kako naj v teh razmerah spodbujamo otroke in vnuke, da se usmerijo v kmetijstvo? Čeprav mi je zelo žal, da kmetije propadajo, obenem razumem in podpiram mlade, da si pač poiščejo drugačno, lažje življenje.«
»Zakaj moramo kmetje stalno govoriti o hrani, o prehranski varnosti, o samooskrbi? Zakaj tega politiki ne razumejo? Izgleda, da se bo treba še bolj boriti, še bolj zahtevati. Danes se vrši dobesedno genocid nad slovenskim kmetijstvom in podeželjem. Vse birokratske in okoljske ovire, vse je narejeno v smislu, kako ne bomo kmetovali, kako ne bomo pridelovali hrane, kako ne bomo kultivirali naše krajine in nenazadnje, kar je najhujše, zveri smo spustili po celi Sloveniji. Evropska in tudi slovenska agenda po novem je, kako kmetom dobesedno onemogočiti kmetovanje. Zato, kmetje, če se ne bomo postavili za svoje pravice, nas ne bo več,« je poudaril Branko Tomažič, predsednik komisije za kmetijstvo v Državnem svetu.