Pretekli teden so se na Suhorju v Brkinih na povabilo predsednice vaške skupnosti Brigite Volk zbrali tamkajšnji kmetje, prizadeti od škod po divjadi, divjih prašičih in jelenjadi. Na srečanje kmetov so bili povabljeni tudi predstavniki LD Prem, a se je predsednik Feliks Peternelj opravičil. Kmečkemu glasu, ki je bil na srečanje povabljen, pa je posredoval pisno pojasnilo. Kot velikokrat doslej tudi tokrat na osnovi pričevanj kmetov in lovcev lahko zapišemo, da država ne zna gospodariti z divjadjo, da se ministrstvo za kmetijstvo, odgovorno tudi za področje divjadi in lovstva, očitno še ni odločilo o prioritetah v prostoru – o pridelavi hrane za ljudi ali za divjad. Lovske družine kot prostovoljna društva s člani, ki jim je lov hobi, pa niso kos ustreznemu upravljanju z divjadjo, da bi bile škode še sprejemljive.

»V preteklih letih ni bilo posebnih škod po divjih prašičih oz. so bile še nekako sprejemljive, zato posevkov nismo posebej ograjevali,« je za začetek povedala Martina Volk in dodala: »Letos pa so nam divji prašiči že uničili tretjino pridelka krompirja, sedaj pa nam uničujejo še ječmen in pšenico. Kmetje pričakujemo, da skupaj z lovci ukrenemo, kar bi bilo potrebno. Letos smo ogradili, kolikor smo lahko, a žal prepozno. Lovska družina Prem nam je dala dva električna pastirja za celo vas, enega od teh meni. Dobili smo le aparat, vse ostalo smo naredili sami – ogradili, dali žico, količke, izolatorje, baterijo itd. Imamo 30 arov krompirja in 40 arov žita, ostalo pa je košenina in redimo 15 ovc. Škodo na krompirju smo prijavili in prišel je cenilec, a z njegovo cenitvijo nikakor nisem zadovoljna, saj je zelo nizka, čeprav je njiva povsem prerita. Ocenjeno je bilo, da je uničenih osem arov krompirja v vrednosti 240 evrov. Za vzpodbudo pa smo od cenilca dobili še izjavo: Kaj pa sploh to sadite, kaj vam pa manjka.«
Janez Volk, kmet in lovec iz Suhorja, dodaja: »Mučimo se po teh brežinah, ozkih njivah, in stroškov ograjevanja vseh teh malih parcelic enostavno ne zmoremo. Če bi vsaka kmetija želela ograditi vse svoje njivice, bi potrebovali po pet in več električnih pastirjev. Glede na majhnost njiv v Brkinih bi prostor za ograjevanje pobral po tretjino njive in te izgubljene površine bi nam zagotovo odbili od subvencij. To pelje samo v opuščanje kmetovanja in zaraščanje. Jaz sem njivo ogradil celo z elektro mrežo, pa so mi prašiči trikrat zapovrstjo vdrli čez mrežo na njivo. Škodo sem javil lovski družini – pa so rekli, češ, to si ti namerno podiral. Klical sem jih, naj pridejo pogledat sveže sledi, a ni bilo odziva. Če sumijo, da jim je bilo kaj podtaknjeno, potem bi vendar morali priti pogledat in se prepričati. Potem sem naredil pisno prijavo. Tudi sam sem lovec LD Prem, a če bi zvečer hotel na lov (tudi zato, da si na ta način zaščitim pridelek), bi se moral najprej vpisati v knjigo, ki je osem kilometrov oddaljena od nas. Obdelovalne površine imamo tudi na območju LD Gradišče Košana. In ko visoke predstavnike te LD povprašam po bateriji za pastirja, mi odgovorijo: To je potrošni material, mi tega ne dajemo, da bi potem vi te baterije dajali v avtomobile.«

SISTEMSKO UNIČEVANJE KMETIJSTVA
Florjan Peternel iz Brc pri Ilirski Bistrici, ki v tem delu Brkinov obdeluje nekaj kmetijskih površin, je predstavnik Primorsko-notranjske regije pri Sindikatu kmetov Slovenije in tudi lovec LD Prem. »Moja družina živi samo od kmetijstva, dva sva kmečko zavarovana, redimo 200 glav živine in obdelujemo 100 hektarjev. Problem imamo tako z zvermi kot z divjadjo in nenazadnje s sistemom, glavno odgovornost za te probleme pa nosi država. Svoj del krivde nosijo tudi lovci, ker danes lov ni več tisto, kar je bil, danes je lov hobi. In da lovci kar najhitreje uplenijo divjad, se poslužijo nekaj kilogramov koruze, ki jo posujejo blizu kmetijskih površin, da je divjad tam čim lažje dosegljiva s preže ali celo kar z avta. Naj lovci povejo, koliko imajo obdelovalnih površin, na katerih bi morali zadrževati divjad, da ne bi hodila na kmetijska zemljišča. Lovske družine teh zemljišč nimajo več. Se jim pač ne splača, ker je s tem samo delo. Splača pa se kupiti nekaj koruze, jo posuti in čakati na strel. Vendar divjad gre raje tja, kjer ima mir – na kmetijske površine. Potem pa država cenilcem pripiše cenik iz leta 1997. Lani je bilo zaradi suše seno po 60 evrov za balo, ocenjena škoda pa je bila 10 evrov po bali. Zakaj bi moral kmet dobiti tako majhen delež tistega, kar mu je uničeno? Pri koruzi recimo odškodnina znaša 10 centov po kilogramu. Čemu je to podobno? Meni so v dveh nočeh prašiči vrgli ven dva hektarja ekološke koruze. Vreča eko koruze stane 80 evrov, kdo mi jo bo plačal? Kje pa je še delo in vse ostalo? Lani smo morali dokupiti šest kamionov (priklopnikov) krme in vse subvencije, ki smo jih prejeli, smo porabili za nakup krme.«

DVOJNA MERILA
»Zakaj bi jaz moral ograjevati svojo njivo?« še pravi Florjan in dodaja: »Ko sem jo kupil, je v katastru pisalo, da je njiva, in ne trajni nasad. Moja dolžnost je, da njivo zaorjem, ne vem pa, zakaj bi jo bil dolžan ograjevati. Če jo ogradim, potem je to zame že trajni nasad. Na OTTP pa trajni nasadi niso dovoljeni. Do pred kratkim je bila divjad last države, danes to ni več. Z divjadjo upravljajo LD, ki jim je bila s strani države podeljena koncesija in se morajo ravnati po napotkih države. Komu je sploh mar za kmetijstvo? Imamo aktualni primer nutrij – ker niso avtohtone, jih je treba iztrebiti. Kaj pa šakal, ki odnaša jagnjeta in uničuje naravo – tudi ta ni avtohton, pa nihče ne reče, da bi ga bilo treba odstraniti iz tega prostora. Ampak neke nevladne organizacije imajo večjo moč kot vsi kmetje, vsi ministri, vsa stroka in vsi ostali. Prepričan sem, da če bi volkovi in medvedje ogrožali ptičke in metuljčke, bi se z njimi hitro opravilo, pa so lahko stokrat zaščiteni.
Danes ne more režima v lovišču postavljati nekdo, ki ni niti kmet in ga to niti ne briga. Če kmetje ne bomo lovci, potem tega podeželja ne bo več. Ilirska Bistrica je edina občina v Sloveniji, ki so ji na celotnem območju Nature 2000 dodelili prepoved preoravanja travnikov, in sicer največ po dolini. Zdaj imamo njive po brkinskih bregovih in hribih, kjer pa je divjad. To je sistemsko uničevanje kmetijstva!«
IZ KMETA SE DELAJO NORCA
Joško Dekleva obdeluje 19 hektarjev zemlje in redi 90 ovc. »Če ne bi vsak dan ovc zapiral v hlev, jih ne bi bilo več. Jelenjadi je toliko, da se najbrž ne bi nič poznalo, če bi jih odstrelili 50. LD Prem pa ima plan odstrela treh jelenov. Pri meni se je jelenjad celo zimo pasla v pašniku, v katerega je prišla tako, da je pomendrala mrežo. Jeseni sem travo sejal, bila je zelo lepa, a spomladi je ni bilo več. Dal sem štiri prijave škode, pa mi niti ene še niso rešili. Za 20 arov preritega travnika po prašičih je bila škoda ocenjena na 60 evrov; in vse naj saniram sam. Dal sem pritožbo v Ljubljano, priznana mi je bila precej višja odškodnina, a LD mi nič ne izplača, denarja od nje ne moreš izterjati. Cenilec, državni uslužbenec, pa mi je še zabrusil, naj prodam živino, pa ne bo treba plačevati nobenih škod. Kam bomo prišli mi kmetje, če bomo morali najemati strokovnjake za oceno škod in potem hoditi na sodišča? Lani so mi prašiči prerili parcelo, trikrat sem jo ravnal, a ko sem sejal travo, sem opazil, da je po površini nametana koruza. Torej so lovci moj travnik, ki meri 4,4 hektarja, uporabili za privabljanje prašičev. Za sanacijo sem porabil 80 ur, a nisem imel kaj kositi. Do lani sem bil tudi sam član LD Prem in sem jim predlagal, naj mi kaj povrnejo, a sem od vodstva LD in cenilca slišal, da se lovcem ne izplačuje škode. Pa sem se izpisal. Včasih, ko so bili člani lovskih družin domačini, v glavnem kmetje, se je stalež divjadi držal na znosnem nivoju. Odkar pa je lov hobi za sprostitev ob vikendih, je lovcem za škode in kmeta malo mar.« Franc Malečkar je k temu dodal: »S pridelkom krompirja se ne bo pokrilo niti stroškov semenskega krompirja – toliko so nam ga uničili prašiči.«

MLADI OBUPAVAJO NAD KMETOVANJEM
Mladi kmet Mitja Volk iz Suhorja, ki ekološko kmetuje na okoli 14 hektarjih, pa pravi: »Lani je bila situacija obupna. V treh dneh so prašiči razrili 77 arov košenine. Ko sem prijavil škodo, pa mi lovci niso verjeli … Imamo ekološko kmetijo, seme je še enkrat dražje od navadnega. Za sanacijo površine je treba opraviti tudi kar nekaj dela in tu je še izpad pridelka. Na kocu smo dobili nekaj odškodnine, a niti polovice od stroškov ne, češ da je to dovolj. Redimo 50 ovc in koz. Na Zavodu za gozdove pravijo, da je dovolj pet žic za ograditev pred zvermi, pa šakal preskoči žice in odnese jagnje. In če ni nobenega ostanka od živali za dokaz, ne dobiš nobene odškodnine. Drug način varovanja je z visoko elektro mrežo – a 25 metrov te mreže stane 200 evrov. Za ograditev 50 ovc pa rabiš vsaj pet ali šest mrež. Koliko jagnjeti moraš prodati za to?! In čeprav smo postavili mreže, sta vseeno zmanjkali dve jagnjeti, njunih ostankov nismo našli. Ob vsem tem me mineva, da bi še kmetoval.«

Kakšen je najmanjši strošek varovanja dobrega hektarja krompirja pred divjim prašičem, smo povprašali nekaj prodajalcev opreme za postavitev električnega pastirja. Iz podjetja Agrodirekt iz Trzina, med drugim specializiranega tudi za prodajo tovrstne opreme, so nam posredovali dve ponudbi, ki sta vključevali vso potrebno opremo – od samega aparata primerne moči, vseh potrebnih količkov, izolatorjev, baterije in sončne celice ter potrebne žice ali mreže – torej vsega potrebnega, kar bi morali lovci zagotoviti kmetom, kot piše v 35. členu zakona o lovu. Varianta z žico bi stala okrog 1000 evrov, boljša varianta z mrežo pa okrog 1400 evrov. Delo postavitve seveda ni všteto.

POJASNILO LD PREM
Predsednik LD Prem Feliks Peternelj je za Kmečki glas posredoval naslednje pojasnilo: »Razlog za škode po divjem prašiču v Brkinih je predvsem velika poraščenost bivših obdelovalnih površin, vedno ugodnejša klima in pogoji za razmnoževanje ter staranje članov lovskih družin. V naši LD Prem je starostno povprečje 60 let. Zavedamo se problematike in vedno večjih škod po divjem prašiču na kmetijskih površinah, vendar smo prostovoljno društvo s 50 člani, obseg škod po divjem prašiču pa je velik. Letos smo imeli prijavljeno škodo na cca 28 hektarjih travnih površin in vse smo sporazumno rešili. Škode nam predstavljajo zelo veliko breme, po eni strani se moramo držati zakona, ki nam ga nalaga država kot lastnica divjadi, po drugi strani pa moramo dosegati sporazume z oškodovanci. Menim, da bo morala država spremeniti zakon o divjadi in lovstvu, če bodo hotele lovske družine še delovati. Podali smo tudi že več predlogov na ministrstvo, vendar nismo dobili še nobenih odgovorov.«