Oni dan sem se peljal od Šentvida pri Stični proti Ivančni Gorici in glej ga zlomka, tam nekje na sredi poti je bil nekdaj smerokaz, ki je kazal v levo za Butale. Pa ga ni več. Čeprav je bil tam v časih, ko nam je oblast nekaj manj kot petdeset let prala možgane z eno in isto »žajfo«. Ob tem, da ni več Butal, se mi je tako hudo storilo, da je bila sledeča noč polna sanj.

In se mi je sanjalo, da so Butalci vsepovsod in je vsepovsod njihova pamet. Kot je zapisal že Fran Milčinski, so Butalci pamet v sodu pripeljali iz Tepanjc, naselila se je v županovi hiši, a z njo so bili vseskozi v hudem prepiru. Milčinski je tudi zapisal, da Butale postajajo pretesne za vse Butalce in da se nekateri naseljujejo ob Dravi, nekateri ob Muri, menda celo tja do morja. Tega je tudi že davno, zato ni nič čudnega, da so danes že vsepovsod. In vsepovsod je butalska pamet, ki bo vsak čas izpodrinila še tiste nekaj zdrave kmečke pameti. V sanjah sem šel na sprehod in glej čudo: na nekdanjih njivah možje v zelenem, pravijo jim lovski čuvaji, pasejo jelenjad in srnjad. Še nekoliko naprej svinjski pastir pase prašiče. Pridem bliže in vidim, da gre za divje prašiče in lovskega čuvaja. Tam pred gozdom, kjer je bil še nedavno pašnik, pa grmišče, pred njim žična ograja in spet zeleni mož. In vrata v ograji, na njih pa napis: Financirala republika Velebutale – prehod prepovedan – dovoljeno za krmljenje medvedov in volkov. Nikjer pa nobene njive, nobenega traktorja, nobene krave, še kokoši ne. Pa se vrnem pred televizor. In prav takrat novinarska konferenca, na kateri hrumi veleminister Berti Vrabec: »Gremo v reorganizacijo vlade. Velebutalska vlada je včeraj v lovskega čuvaja prekvalificirala še zadnjega lovca, zadnjega kmeta pa v varuha vsega zelenega. Minister za zdravo prehrano Zdravko Rožca je pravkar sporočil, da nam je zelene zrezke in zeleni pršut končno uspelo obarvati rdeče. Ker pokamo od zdravja, je bil že odpuščen še zadnji zdravnik. Smo pa včeraj medvedom in volkovom zaklali zadnjo kravo in jih bomo žal nekaj dni krmili z jeleni in merjasci, torej z osebki moškega spola, da nam prirast ne upade. Vlada je pravkar tudi odločila, da za premostitev tega problema ministrstvo za gozdarstvo preimenujemo v ministrstvo za zveri, vodil pa ga bo dosedanji minister Darko Trhlen. Ministrstva za gozdarstvo tako in tako ne rabimo, ker je gospodarjenje z gozdovi že prevzela narava. Ukinjamo ministrstvo za les, saj minister Franček Pohlepen, ki je uspešno uvedel prepoved kurjenja z drvmi, meni, da ni več finančno vzdržno vrtati lukenj v bukova polena za pridelavo šitak. Kitajski gojitelji šitak so namreč končali stavko, prav tako tudi ameriški pridelovalci soje, čičerke, leče in ostalih superživil. Kot zagotavlja minister za trgovino Zlatko Dolgoprsti, bodo posledično cene hrane vseeno nekoliko zrasle. Še kakšno vprašanje?« »A ni škoda jelenov in prašičev za medvede in volkove?« se zasliši izmed novinarjev. »Ustanovljen bo urad za prehrano zveri. Ker vlada razmišlja dolgoročno, smo že ustanovili fakulteto za kmetijstvo in danes imamo že prvega diplomanta. Ta bo redil bike. Vse nekdanje živilskopredelovalne in lesnopredelovalne obrate bomo porušili, dobljene površine pa namenili reji bikov za naše zveri. Še kaj? Ne! Živele zelene Velebutale.«

Naj bo dovolj o butalskih sanjah. Tisti smerokaz za Butale pa pogrešam že več kot trideset let. Pred več kot tridesetimi leti je skrajno resna oblast, če ni šlo drugače, svojo misel servirala s pendrekom, navadni smrtniki pa smo na njen račun vsakodnevno zbijali šale in vice. Čim bolj nam je možgane prala z eno in isto »žajfnico«, tem več je bilo štosov. Dokler je nismo odslovili in je nastopila demokracija. Od takrat je vse drugače. Vicev ni več, komaj se navadimo ene »žajfnice«, nas že perejo z drugo. Skrajno resni smo postali državljani, oblast pa se dela norca iz nas. Posebej veliko »žajfnice« so deležni kmetje, kar nam vsak dan sporočajo – tudi s sočnimi primerjavami. Zato se sprašujem, ali ni spet čas, da postavimo smerokaz za Butale in si začnemo praviti vice …